TROJKA S PEGO

​

Erotični roman, 2019

Število strani: 212

Format: 14x21 cm

Vezava: Mehka

Založba: Kulturni center Maribor, Zbirka Beyond the frontier 001

ISBN: 978-961-7030-85-3

Stanje: IZDANA

NAKUP: https://buca.si/knjigarna/leposlovje-knjizevnost/romani/trojka-s-pego/ 

​

​

»Sončno sobotno jutro, po zajtrku ostanem za mizo medtem, ko vsi ostali zbežijo po svojih opravkih. Previdno sežem po sestrini reviji, ki mi je že celo jutro kradla pogled. Listam revijo, ki me kar potegne vase. Slišim težke korake, ki se približujejo jedilnici. Vem, oče je vstal po kratkem spancu, ko je prišel iz nočne izmene. Pozdravi me, bežno mu odzdravim. V ozadju slišim kako komentira revijo »Skaj, to ni revija za moške, v njej ni nič pametnega, odloži jo«. Ignoriram in listam naprej. Skozi telo mi odzveni njegov močan udarec z dlanjo po kuhinjskem pultu in jezen ton glasu »Skaj, kaj sem ti rekel, takoj odloži revijo in pojdi raje na igrišče, nočem da boš pomehkužen, kot kakšen peder«. Besede me udarijo, pogledam ga, odvržem revijo in zbežim iz kuhinje, po poti na hodniku trčim v mamo. Noge  me nesejo, na dvorišču pograbim svoje kolo in se zapeljem po ulici navzdol. Gonim kot nor, telo je polno adrenalina. V glavi se mi ponavljajo očetove besede »nočem, da boš pomehkužen kot kakšen peder«, kar naenkrat me nekaj silovito zaustavi, poletim po zraku, pristanem na trdnih tleh. Pojavi se neznosna bolečina po desni strani telesa, na eno oko ničesar ne vidim in kmalu za tem ne vem več zase«.

​

»S«

 

Zbudim se, popolnoma premočen in prestrašen. Spet sem sanjal sanje, ki so me pustile pri miru kar precej let. Jezno pihnem. Pogledam po sobi, vidim škatle, ki čakajo na selitev, prav tako kot jaz. Zadnjo noč v tem stanovanju, zadnjo noč stran od doma. Verjetno sem sanjal ravno zato, ker sem se že nekaj časa psihično pripravljal na ponovno življenje z očetom v isti hiši in še vedno nisem vedel zakaj sem se prepustil in se strinjal z dokončanjem drugega dela specializacije v domačem kraju, v univerzitetnem kliničnem centru kjer dela tudi moj oče. Globoko vdihnem in vstanem, ura je še zgodnja. V kuhinji popijem kozarec vode in se osvežim s spomladanskim vetrcem na balkonu. Pogledam  na telefon, vidim sporočilo,  slika z žura, ki sem ga preskočil zaradi selitve. Utrujen od skrbi in razmišljanja se uležem na sedežno in zaspim.

 

Zbudi me zvonec pri vratih in preden uspem sploh odpreti oči, Jon moj najboljši prijatelj že odklepa vrata in vstopi. »Dobro jutro, Trnuljčica, sem moral še zadnjič uporabiti ključ« reče v smehu in zraven žalostno pogleda. Tudi njemu je težko, ker odhajam. Poznava se že skoraj deset let in vse od takrat so najine poti prepletene. Zaradi Jona sem sprejel velik del sebe, zaradi Jona sem človek z dušo in srcem in dolgujem mu vse. Spoznala sva se, ko sem v prvem letniku medicine, delal na oddelku s poškodbami športnikov. Po jutranji viziti, sem moral ponovno obiskati pacienta, da sem nekaj dopisal na njegov karton. Pacient je zaspal nazaj, ležal je na boku, s pokrčenimi nogami, obrnjen stran od mene, bolnišnična halja je razkrivala njegov celoten mišičast hrbet, njegovo napeto rit in njegova jajca. Vsebina pogleda je bila nepričakovana in mi je dobesedno odvzela dih. Razganjalo me je, star sem bil osemnajst let in svojega telesa nisem znal kontrolirati, seveda sem se vzburil. Na sosednji postelji pa je ležal Jon, ki je seveda vse videl in tudi molčati ni mogel. Na tem oddelku se je znašel, ker je imel zlomljeno roko in drugje niso imeli prostora. Ogovoril me je, me spravil iz zadrege in me prepričal, da sem ga peljal ven na cigareto. Bil je gej in prepoznal je geja v meni, čeprav sam tega takrat nisem ne podpiral in ne sprejemal. Jon mi je pokazal kako so poleg študija, popolnih ocen in častnega dela pomembni tudi družabno življenje, prijateljstvo, ljubezen in kup stvari za katere še vedel nisem. Vpeljal me je v svoj svet, mi predstavil kupico prijateljev, me vozil žurat, nakupovat. Z njim sem spoznal svojega prvega tipa, z njim sem se prvič napil, šel prvič v savno, prvič plesal do poznih jutranjih ur. Z Jonon sem poleg študentskega dela povezanega z medicino, delal tudi občasna dela v strežbi na prestižnih zabavah in prireditvah. Tako sem poleg štipendije zaslužil še kaj kar sem lahko zapravil, brez pojasnjevanja in razmišljanja. Jon je bil temnolas fant, modrih oči, povprečno dobre postave, dve leti starejši od mene. Že takrat, ko sva se spoznala je imel preveč izkušenj za svoja mlada leta. Bil je vedno modno urejen, energičen in pozitiven. Pri petindvajsetih je uresničil svojo življenjsko željo in odprl moderen LGBT lokal Artemisia Paradise, ki se je čez vikend prelevil v slavno diskoteko. Ni bil tip za resne zveze, nikoli ni prav dolgo zdržal z nekom. Vsak vikend je rad spoznal koga novega in ga preizkusil v postelji, jaz pa sem bil vedno mnenja, da mora le naleteti na pravega, čeprav sem se tudi sam branil kakršnihkoli zvez. Ostal mi je močno grenek priokus iz zadnje in hkrati tudi prve zveze, zato sem bil v večini bolj zaprt in hladen, nisem se čustveno navezoval na tipe, vse kar sem si privoščil je bila kakšna avantura sem in tja.

Jon je imel čudovita starša. Velikokrat sem kakšne praznike in počitnice raje preživel z njima, doma pa sem se izgovoril na učenje in  delo. Sprejemala sta svojega sina in mene sta naravnost oboževala.

 

Jon se je usedel zraven mene na sedežno in mi podal rogljiček in kavo v lončku. Pomagal mi je znositi vse stvari in škatle v kombi, ki sem ga najel skupaj z šoferjem. Sam se nikoli nisem spravil narediti vozniškega izpita. Nisem imel veliko stvari. V večini oblačila, zapiske in knjige. Oče, je takoj, ko sem se vpisal na medicinsko fakulteto najel stanovanje samo zame in tudi plačeval ga je vsa ta leta skupaj z vsemi stroški. Kupil mi je karkoli sem želel, katerokoli knjigo, da je  le bilo povezano z medicino. V zameno pa sem mu moral mesečno sporočati ocene. Če niso bile najboljše, mi je težil po telefonu in elektronski pošti kaj vse naj še v svojem znanju izpilim. Vseh šest let je bil idealen oče. Vse dokler se nisem vpisal na specializacijo. Poslušal sem svoje srce in se namesto nevrokirurgije vpisal na specializacijo oftalmologije. Takrat se je spremenil. Ni me mogel več tako kontrolirati, saj to ni bila več njegova smer. A tudi to je po teh štirih letih prebolel in se v zameno za vse skupaj odločil, da mi sam uredi dokončno specializacijo v domačem kraju in me rahlo priveže nase. Res pa je, da so bili na področju oftalmologije prav tu tudi najboljši v državi.

 

»Pogrešal te bom« mi je rekel Jon in me močno stisnil k sebi. »Saj sem samo slabe tri ure vožnje stran, ne grem na konec sveta« sem mu odvrnil v smehu. »Pokliči me, ko prispeš« je še dodal in me rahlo poljubil na lica. Tudi meni ni bilo lahko, a sem to nekako skušal skriti. Jon je bil edini, ki me je resnično poznal.

Vožnja domov se je vlekla. Razmišljal sem kako bo, ko bom spet doma, ko bom videl svoje vsak dan. Teh deset let, ko sem bil zdoma smo se videli nekajkrat na leto, ko sem šel za praznike domov ali pa, ko sta se mama in oče kdaj oglasila na obisk in me peljala na kosilo ali večerjo. Mama je prišla večkrat tudi sama, zaradi službenih obveznosti, saj je bila urednica revije, pa sva šla na kako kavo. Babica Selia me je skrbno poklicala enkrat na mesec in čvekala sva po več ur, vedno je bila zelo vesela, ko sem prišel domov. Bila je mamina mama in z mojim očetom se nikoli nista dobra ujela. Bila je sodobna za svoja leta, vedno me je znala prebrati in njej nikoli nisem znal dobro skriti stvari. A ni silila vame, če sam nisem povedal česa. Z starejšo sestro Anušuo nisem nikoli imel pretirano sestrskega odnosa. Verjetno je bil zato malo kriv tudi oče, nekako ji nikoli ni oprostil, da ni šla študirati medicine. Ona je šla po maminih poteh in se pri njej tudi zaposlila. Nekaj let nazaj se je poročila z Merlinom, kar je očeta zelo razveselilo, ker je bil Merlin dr. med., spec. radiologije. Ko sem bil star enajst let sem dobil še eno sestro, Ajdo. Ajda je bila drugačna. Vzgojena drugače, bolj sodobno. Oče se v njeno vzgojo nekako niti ni vmešaval. Ajda me je oboževala, z njo sem imel stike redno preko video klicev in elektronske pošte. Hodila je v gimnazijo in sanjala o študiju arhitekture. A tudi z njo v svoje osebne stvari nisem nikoli zašel.

 

Ko sem majsko soboto popoldan, končno prispel do naše ogromne hiše, so bili občutki drugačni kot običajno, ko sem prišel samo na obisk. Bitje srca se mi je pospešilo in roke so se mi spotile. Hitro sem Jonu natipkal sms sporočilo in izstopil iz avta. Ajda in mama sta takoj pritekli iz hiše. Skočili sta mi v objem in me zraven že spraševali kako sem potoval. Samo pokimal sem jima in se rahlo nasmehnil. Iz hiše je pritekel tudi pes, sploh nisem vedel, da ga imamo. »Pozabila sem ti povedati, moje darilo za uspešno končan tretji letnik gimnazije« je Ajda navdušeno dodala in ga poklicala k sebi. Bil je še mlad  in igriv, a je bil že kar precej velik. »Elf mu je ime« je rekla in me pogledala. Samo odkimal sem »kako ime je pa to? Kako si pa sploh prepričala očeta?«. Pomežiknila mi je in pokazala na mamo. Objel sem jo čez ramena in jo poljubil na čelo. Iz kombija sem raztovoril vse stvari, plačal vozniku in zamrznjeno obstal pred hišo. »Daj ti bova pomagali« je rekla Ajda in me prekinila ter dodala »oče je zamenjal izmeno v popoldansko, je mislil, da boš prišel že dopoldan«. Skomignil sem »imel sem še opravke« sem odgovoril. »Všeč mi je tvoj stil« je dodala in me premerila od glave do peta. Tudi Ajda je postajala prava lepotica, oba sva bila svetlolasa in zelenooka po mami, Anuša pa je bila temnolasa po očetu.

 

Moja soba je bila še vedno enaka. Na koncu hodnika, nasproti Ajdine, na drugi strani hiše kot spalnica očeta in mame. Bila je precej večja kot sem se jo spominjal. Vse moje stvari smo pustili v garaži, saj sem imel namen sobo preurediti. Nujno sem rabil novo barvo sten in večjo posteljo. Vse me je preveč spominjalo na mladost. Po kosilu sem se takoj lotil čiščenja sobe. Stran sem pometal vse posterje, revije, oblačila in stvari, ki so tu ležale že deset let. Staro posteljo sem razstavil in jo odnesel za hišo. Z mamo sva šla kupiti novo posteljo in barvo za stene v odtenku kapučina. Imela sva srečo, stvari so nama dostavili kar takoj, saj jih je mama prepričala kako nujno jih potrebujeva. Pohištvo sem prestavil na sredo sobe in ko sem odmaknil omaro, je izza nje padla zelena mapa, stara in prašna. Pobral sem jo, pobrisal. Srce se je vznemirilo, vedel sem kaj je v njej, a sem nanjo čisto pozabil. Za trenutek sem jo že želel vreči v vrečo smeti, a sem jo potem hitro porinil v svojo torbo. Stene sem takoj očistil, pripravil in pobelil. Komaj sem čakal, da prekrijem zbledelo staro modro barvo.

Potrkalo je pri vatih, vstopila je Ajda »dosti lepše izgleda«. Zahvalil sem se. »Nocoj lahko prespiš pri meni, itak imam veliko posteljo« je lahkotno dodala. »Bom vesela, aja pa oče je prišel domov«. Ob njenih besedah sem trznil. Hitro sem si obrisal roke in preoblekel majico. Še dobro, da sem končal. Odhitel sem v dnevno sobo. Ravno je klepetal z mamo. Pozdravil me je, mi uradno podal roko in me rahlo objel »kako si Skaj«. Odgovoril sem in se mu pridružil na sedežni. Malo je povprašal o vremenu, malo o selitvi potem pa je že začel s stroko. Razpravljal je o specializaciji in obujal kako je bilo z njegovo. Zdolgočaseno sem poslušal že stotič isto zgodbo. Oče je živel in dihal za medicino in službo.

V kopalnici sem po tuširanju poklical Jona. Na hitro sva počvekala. Sporočil mi je, da je vse uredil z lastnico stanovanja, vrnil ključe in poplačal stroške, kot smo bili dogovorjeni.

Potrkal sem na Ajdina vrata. Sedela je za mizo in brskala po računalniku. Vstopil sem, Elf je takoj pritekel do mene. Razgledal sem se po Ajdini sobi, pozabil sem že, kako hitro je zrasla, bila je že najstnica. Njena soba je bila pisano neurejena, stene polne posterjev in slik, sveče na policah, ličila na omarici in glasba v ozadju, ki se vrti po diskotekah. Na eni strani postelje, ki je stala na sredi sobe je imel Elf svoje ležišče. »Kar namesti se« je rekla Ajda in zaprla pokrov prenosnega računalnika. Ulegel sem se na posteljo, ona pa je skočila še v kopalnico. Dobil sem sms sporočilo od Jona, pozabil mi je povedati ne tako pomemben podatek. Pisala sva si, smejal sem se njegovim odgovorom. Ajda se je vrnila in me pogledala z zanimanjem, ko je videla kako z nasmejanim obrazom odpisujem, a ni nič vprašala. Ulegla se je poleg mene, pobožala Elfa in zrinila sva se pod odejo. Ugasnila je luč in v sobi je ostal soj rdečih lampijončkov, ki so viseli po sobi. »Kako je, ko si stran od doma?« me je radovedno vprašala. Vzdihnil sem »težko, če ne poznaš nikogar, na trenutke osamljeno in plašno. A v celoti svobodno in nepričakovano« sem odgovoril in jo pogledal. Njene oči so se zasvetile, kot bi ji govoril najlepšo pravljico.

 

Sredi noči me je prebudilo zvonjenje mojega telefona, segel sem po njem in se oglasil, bil je Jon. »Skaj blondi je tukaj, v diskoteki…« je veselo vriskal. »Jon, noč je, se slišiva zjutraj« sem mu odgovoril in prekinil. Bilo mi je vroče nisem bil navajen spati oblečen tudi v majico. Ajda je zagodla in se obrnila na drugo stran in šele takrat sem se spomnil, da nisem več sam.

 

V nedeljo zjutraj naju je mama zbudila za zajtrk in kavo. Takoj sem začutil napeto ozračje. Oče je bil nejevoljen. Odpravil se je ven, rekreirat. Mama je ta dan organizirala družinsko kosilo in oče tega nikoli ni maral. Stene v sobi so se posušile in pohištvo sem postavil na svoje mesto, sestavil posteljo in jo postavil v kot sobe pod strešno okno. Iz stranic stare postelje pa sem si naredil police in jih pritrdil na stene. Vse sem počistil in v sobo znosil stvari iz garaže. Napolnil sem si omaro, zložil knjige na police, razpakiral računalnik in ostale stvari. Jonu sem poslikal sobo in mu posredoval slike. Napisal sem si seznam stvari, ki so mi še manjkale in se odpravil v kopalnico. Mama mi je spraznila polovico omare, da sem si lahko namestil svoje stvari za higieno. Urejen sem bil ravno pravi čas, ko je babi Selia vstopila v hišo in že zavpila moje ime. Močno me je stisnila k sebi in celo popoldan preživela tik ob meni. Anuša me je prijazno pozdravila in rahlo objela. Bila je tako podoba očetu, tako hladna in visoka. Merlin se je zaletel vame, me objel, da je oče kar pihnil od začudenja. Merlin je bil super, nikoli nisem razumel kako sta lahko z Anušo sploh funkcionirala. Polna miza dobrot, vrhunski okusi na katere sem že pozabil, babičine slaščice, ki jih je pekla cel dan prej in družinski pogovori. Tako lepo je bilo, tako domače sem se počutil, kot popolna družina, če me le ne bi pogled na očeta in vsak njegov ton opomnili na realno staje. Jon mi je mesec pred odhodom pridno govoril, da naj ne pozabim kaj in kdo sem, da naj se ne upiram samemu sebi, naj ne padem nazaj v stanje, ko je vse kar počnem in kar je pomembno samo medicina. Seveda sem se mu takrat smejal, a to dejansko izvesti le ni bilo tako lahko.

Babi Selia me je pred odhodom opomnila, da le naj se kaj oglasim k njej na obisk. Z Ajdo sva mami pomagala pospraviti po kuhinji, oče pa je obsedel pred televizijo. »Pojdi se spočit Skaj, ob pol sedmih zjutraj greva od doma« mi je strogo rekel oče. Njemu je bilo samoumevno, da se bom peljal z njim. Samo pokimal sem in se odpravil v sobo. Pospravil sem si še neke stvari in si pripravil zvezek in potrebno za specializacijo. Sedel sem na postelji, stara zbledela zavesa mi je šla močno na živce.  Odstranil sem jo in se zadovoljil z žaluzijami. Po tuširanju sem poklical Jona, ko sva počasi zaključevala pogovor, je vstopila Ajda. »Te motim«. Odkimal sem in se poslovil od Jona. Razgledala se je po sobi, »prišla sem ti zaželet lahko noč, pa veliko uspehov jutri«. »Hvala Ajda« sem ji odgovoril. »Skaj, a je Jon tvoj fant?« me  je nenadoma vprašala. Trznil sem »Ne, zakaj tako misliš. Moj najboljši prijatelj je« sem sunkovito odgovoril v svoj bran. Skomignila je, se igrivo nasmejala in šla iz sobe. Ni mi bilo jasno, zakaj je to mislila, kako ji je sploh prišlo na pamet, da sem gej. Pred spanjem sem iz noče omarice vzel  zeleno mapo. Vdihnil sem in jo odprl. Ven je popadalo polno iz revij in časopisov izrezanih slik moških teles, verzov, raznih testov in člankov. Malo sem pobrskal, obudil spomine kako sem kot najstnik iskal, izrezoval slike in jih zvečer naskrivaj gledal. Skrivnost, ki sem jo takrat skrbno skrival pred vsemi, sedaj le ni bila več tako velika, a jo še vedno nisem imel moči razkriti družini.

Ležal sem v postelji, ni se mi spalo. Jon mi je poslal sms »aja nisi nič rekel, si že odprl moje darilo?«. V vsem tem kaosu in urejanju sobe sem nanj čisto pozabil. Stopil sem do omare in ven vzel v zelen papir ovito škatlo. Usedel sem se na posteljo in jo odvil. V rjavi kartonasti škatli, brez napisa je bila zelo lična valjasta kovinska posodica, s poslikavami, takšna kot so jo imele babice v starih časih. Bila je večja od velike pločevinke piva, na vrhu pokrova pa je imela zarezo za kovance. Pomislil sem zakaj bi mi Jon kupil hranilnik za kovance. Poznal sem ga, njegovo darilo nikoli ni bilo brez večjega pomena v ozadju. Potresel sem s posodico in pojavil se je zvok, kot bi v njej že bilo nekaj kovancev. A posodica je bila sumljivo težka. Skušal sem odpreti pokrov, a sem ugotovil, da se odpira na zavoj, vendar v drugo smer kot običajno. Ko sem odstranil pokrov, sem v posodici zagledal analno luknjico. Jon mi je kupil »flashlight« masturbator. Začel sem se smejati. Izgledal je tako pristen. Vabil me je. Poslinil sem si prst in ga počasi potisnil v luknjico. Bila je tako ozka in realna. Če bi imel zaprte oči, bi se stavil, da je prava. Raziskoval sem s prstom po njej, se vzburil. Moj tič se je zbudil, že ko sem prvič potisnil prst v luknjico. Slekel sem si spodnjice in iz predala vzel lubrikant. Malo sem si ga stisnil na roko in si ga namazal po tiču. Ostal sem na kolenih, telo je bilo čisto vznemirjeno, hrepenel sem po potešitvi. Seksal nisem že tri mesece. Masturbator sem držal v desni roki, k luknjici sem približal razgaljeno glavico in jo počasi pritisnil v notranjost. Občutek je bil izjemen, bilo je tako toplo, močno in ozko. Počasi sem se premikal, kot bi seksal nekoga. Pogled na to kako se je moj tič rinil v to ozkost, me je močno vzburjala. Padel sem naprej, se držal na levi roki, komaj sem zadrževal glasove in premikanje, ko me je presenetil močan orgazem. Spustil sem se na posteljo in samo zaspal.  

 

V ponedeljek zgodaj zjutraj me je zbudila budilka. Odpisal sem Jonu, naredil dve serije po sto trebušnjakov, kot običajno med tednom in hitro skočil v kopalnico. Pojedel sem kosmiče, oče je sedel v jedilnici in pil kavo. »Imaš še deset minut« mi je rekel in zatopljeno gledal v dnevni časopis. Hitro sem se oblekel v kavbojke in zeleno bombažno majico z par gumbki pri ovratniku, vzel sem torbo in si v kopalnici naredil frizuro. Mama me je ustavila na hodniku, pohvalila moj izgled in mi zaželela lep dan. Oče me je premeril od glave do peta in vzdihnil »mislim, da potrebuješ kovček« mi je rekel na odhodu in privzdignil svojega za vsak slučaj, če slučajno ne bi vedel kaj je mislil. »Nočem kovčka« sem odgovoril in se usedel v avto. »Zakaj nisi oblekel obleke, ne moreš biti v kavbojkah, tvoj prvi dan je« je vztrajal med vožnjo. Pihnil sem »ne nosim oblek, tako se boljše počutim, sicer pa tako ni važno, saj imamo uniforme«. »Skaj, tvoje delo je častno…« je nadaljeval. Prekinil sem ga »ja je častno, a to kako izgledam in kaj sem, nima vpliva na moje delo« sem mu zabrusil. »Kaj naj bi pa to pomenilo. Spremenil si se, veš« je rekel. Samo odkimal sem in izstopil iz avta. »Grem s tabo?« je vprašal za mano. »Ne hvala, bom sam. Lep dan, oče«.

 

Stal sem pred ogromno stavbo, bila je skoraj takšna, kot sem se jo spominjal, le malo bolj moderna in urejena. Vsepovsod okoli je mrgolelo ljudi. Vsak je hitel po svoje. Vedel sem kam moram iti, kje je oftalmološki oddelek. Po parih hodnikih sem in tja, malo levo malo desno, se kot ne ljubitelj dvigal povzpnem po stopnicah v drugo nadstropje, odprem vrata na hodnik, kjer bom preživel naslednja dva meseca. Obstanem pred vrati z listkom »dokončna specializacija oftalmologije«. Potrkam in vstopim. Nekdo že sedi za ogromno mizo. Fant me pogleda, se nasmeji, ponudi roko in reče »Trent«. Predstavim se in se usedem poleg njega. Kmalu za tem vstopi še punca Pati. Pridruži se nama za mizo. Ura je pet minut čez sedem. »Se opravičujem za zamudo, ponedeljek je« reče in vstopi sestra srednjih let, bi rekel pri štiridesetih. Pogleda nas »eden manjka« reče in odkima. Gleda po papirjih, izmenično na uro. V sobi vlada čista tišina. Pri vratih potrka, vstopi fant, se opraviči, predstavi in se usede za mizo. »Gaj zamujate petnajst minut, naj bo to zadnjič, za vas in vse ostale« reče strogo in nas premeri s pogledom. »Tako pa začnimo, tu imate svoje uniforme, značke, kartico za evidentiranje prihoda in odhoda in navodila« reče in z roko pokaže na štiri kupe zložene na mizi ob strani sobe. »Sem Maria, glavna medicinska sestra na oddelku. Če karkoli rabite, vas zanima ali potrebujete, pridete najprej k meni. Če kdo rabi kartico za parkirišče, mi bo povedal na koncu. To bom povedala samo enkrat. Vsako leto imamo veliko stažistov. Poznam vas, pri nas ni pomembno kdo ste, kako ste prišli notri in koga poznate. Med sabo ne tekmujete, ampak sodelujete. Vaši medsebojni odnosi niso naša stvar. A romantičnih razmerij kakorkoli ne predlagam. Urnik vam sestavljam jaz. Lahko se spreminja. Delate dopoldan od sedmih do treh in občasno popoldan od enih do devetih. Če rabite kdaj prosto, recite, ampak naj bo tega čim manj. To ni več študentsko delo, naj vam bo to kot en velik pred izpit. Ugovarjanja pri nas ni. Delate kar se vam da za delati. Zavedajte se, da boste tu dva meseca, eni več eni manj. Ocenjujemo vas vsi, vedno. Kdo bo delal kaj in s kom ni vaša izbira. Mogoče boste kdaj zvedeli prej, mogoče pa tudi ne. Zato se ne poskušajte dogovarjati ali prilizovati komu. Vsi na oddelku vas bomo klicali po imenu. Če Vam to ne odgovarja, zbežite na drevo. Imeli pa boste tudi svoje številke, po priimkih po abecedi. Vi strogo vikate vse zaposlene. Ne udomačite se preveč, lahko se razumete s kom super, a vedite, da ste tu začasno, prav tako vedite, da štirikrat na leto dobimo nove stažiste. Po končani izmeni ali pred, ali med malico lahko greste na obrok v menzo v prvem pritličju ustanove, z kartico za evidentiranje. Dobite tudi svoje omarice. Mobiteli so med delovnim časom prepovedani. Na pavzo greste, ko imate čas, ne ko vi to želite. Vodite svoje zapiske in dnevnike, kot imate po navodilih univerze. Danes vam bom razkazala celotni oddelek, predelali bomo urnik, spoznali boste tri stalne zdravnike na oddelku. Ima kdo kakšno vprašanje?« je zaključila. Vsi smo bili tiho. »Torej številke, Gaj ena, Pati dve, Skaj tri in Trent štiri. Številke so zapisane tudi na zadnji strani vaših značk. Služijo temu, da vas lažje in manj osebno določamo za kakšne posege. Vse jasno?«. Pritrdili smo. Gaj je dvignil roko. »Povejte, nismo v šoli. Kar glasno in direktno, brez rok« se je strogo odzvala Maria. »Kaj pa dr. Stern?« je vprašal. Zasmejala se je in odkimala. »Dobro, da ste vprašali. A raje kar pozabite na prilizovanje ali karkoli ste že hoteli«. Gaj je kar pobledel in se potuhnil. »Dr. Stern je predstojnik oddelka. Zelo vrhunski zdravnik, strog, a pošten. Njega ne boste spoznali, on bo spoznal vas, ko bo to želel. Z njim boste sodelovali naključno, poljubno izbira vaše številke, tik preden vas potrebuje. Ne skušajte se pripravljati, ker se ne morete, ne veste kaj bo želel oziroma kaj vas bo vprašal. Z njim bodite profesionalni. Če enkrat zajebete, verjemite, te številke ne bo več izgovoril«. Pogledala nas je »no, pa gremo naokoli« je dodala.

Bil sem že na veliko oddelkih, veliko prakse in prostovoljnega ter študentskega dela, a ta oddelek je bil daleč najbolj urejen. Nikoli nismo vsega izvedeli in dobili že kar prvi dan. Tu so imeli prav organizirano specializacijo, spoštovali so nas, nas celo pričakovali. Ponekod še vedeli niso točno kateri dan pridemo in kaj tu delamo. Že iz tega se je videl njihov sloves po dejansko daleč naokrog najbolj kvalitetnemu zdravljenju in storitvah. Maria je bila super, bila je stroga in urejena. A znala se je pohecati in bila je vedno dobre volje. Pokazala nam je garderobo in omarice. Imeli smo petnajst minut časa, da smo se uredili in preoblekli. Šli smo se evidentirati. Pokazala nam je kako deluje sistem. Potem nam je razkazala oddelek, razdelila informacije, ki smo jih morali predelati do naslednjega dne. Na koncu hodnika so mi padla v oči velika bela vrata na katerih je pisalo »predstojnik oddelka oftalmologije, dr. med., spec. maksilofacialne kirurgije, spec. oftalmologije Dion Stern« in nekaj je vznemirilo moje srce. 

Maria nas je med malico na hitro predstavila sestram na oddelku in nas odpeljala v pisarno ter nam predstavila zdravnika dr. Alto in dr. Bagar ter zdravnico dr. Nose. Dr. Bagar je bil kar precej starejši, a nas je bil tudi najbolj vesel, še posebno Pati. »Ko nimate dela, kaj čakate ali si kaj zapisujete in pripravljate, pijete kavo, malicate ali karkoli, uporabljate to skupno sobo. Ko vas iščem bodite tu, zjutraj počakajte tu« je rekla Maria in nam odklenila sobo s tremi pisarniškimi mizami z računalniki in veliko skupno mizo.

Dan je hitro minil, na odpravljanju sem videl sms od očeta »pokliči me, ko končaš«. Poklical sem ga in mu omenil, da ne grem domov z njim, imel sem še namen iti v mesto po neke stvari za sobo. Kupil sem si dve novi posteljnini, novo blazino, preprogo, nočno in namizno svetilko, sveče in še nekaj drobnarij za v kopalnico. Polnih rok sem se odpravil na ulico, ko sem na nasproti strani zagledal trgovino s kolesi. Odpravil sem se tja in prodajalec me je takoj postregel. Povedal sem mu kaj iščem. Imel je idealno preprosto rabljeno kolo, kupil sem ga. Bil je starejši prijazen možakar. Naredil mi je servis na kolesu in še popust mi je dal. »Ravno zapiram trgovino, lahko vam ponudim prevoz kolesa in vas…« je rekel, ko je videl kako polne roke imam. Privolil sem. Doma sem pojedel kosilo in z očetom razpravljal o prvem dnevu. Poslušal me je in presenetljivo nič kaj komentiral. »Kupil sem si kolo. S kolesom bom hodil, zaradi izmen in to« sem mu rekel. »Prav« je monotono odgovoril. 

Po sobi sem si uredil še stvari, ki sem jih nakupil in si pripravil mapo z dokumentacijo z dela. Sedaj sem se kar boljše počutil v sobi, izgledala je drugače, bolj odraslo, bolj moje. Vse je imelo svoje mesto, vse je bilo urejeno. Mama me je prišla pozdraviti takoj, ko je prišla domov, pohvalila je sobo. »Jo je oče videl?« je vprašala. »Ne, ni še sploh pršel v sobo« sem tiho odgovoril. Vzdihnila je »saj bo, veš kakšen je, tudi on se mora privaditi, da si doma in da si odrasel moški, katerega ne more več kontrolirati in nadzirati« mi je rekla mama, me poljubila na lica in šla iz sobe.

 

Oglasil se je Merlin, prosil sem ga, če bi na smetišče odpeljal mojo staro vzmetnico, ker sta imela  z Anušo velik avto. Ko sem šel v garažo po njo, sem v kotu videl zametano svojo kolo iz otroštva. Kolo s katerim sem imel nesrečo. Bilo je popolnoma uničeno in zvito. Oče ga je shranil, zakaj, mi ni bilo jasno.

 

Ajda me je proti večeru povabila na sprehod z Elfom. »Kaj pa misliš o študiji v tujini?« me je vprašala. »Isto, kot če greš v drugo mesto, le da nas boš videla še manj, kot sem vas videl jaz« sem ji v smehu odgovoril. Boksnila me je v roko in se zasmejala. »Si hodil kaj žurat?« je vprašala direktno. Pokimal sem »sem ja«. Pogledala me, se nagajivo nasmehnila, a ni spraševala dalje.

 

Zvečer sem se samo ulegel in takoj zaspal. Ponoči sem nenadoma zbudil, zaklel. Spet isto sobotno jutro, iste očetove besede, mama na hodniku, kolo, adrenalin, nenadna zaustavitev, padec, iste bolečine, nezavest. Spet iste moreče sanje. Drugič v parih dneh. Le, da so se nadaljevale. Slišim zdravnikove besede, ne razumem jih, ne vem kaj se je zgodilo, ne vem kje sem. Vse me boli. Počasi odprem oči, vidim, ležim sredi sobe polne aparatur. V levem očesu me nekaj reže. »Zbudil se je, pri zavesti je« reče zdravnik in me pogleda »priden fant« doda in odkoraka stran. Nekdo na drugi strani me nežno poboža po roki, s prsti drsi navzgor. Pritegne mojo pozornost. Premaknem glavo, pogledam na drugo stran. Vame zre angelski obraz, čarobne oči, zaradi katerih dvomim ali je človek ali privid. Ena ognjeno rjava in druga nebeško modra. Srce mi začne biti močneje, v trebuhu imam neznane občutke. S pomirjujočim tonom vpraša »me vidiš?«. Pokimam, ne morem nič izgovoriti. Potem z dlanjo pokrije eno oko »vidiš?«, pa pokrije drugo oko »vidiš?«. Pokimam, komaj izustim tiho »ja…«. Nasmehne se, žari od veselja. Roko položi nazaj na mojo roko. Nekaj v meni, želi eksplodirati, ta moški me tako vznemirja. Čutim nekaj, a nisem prepričan. Pogleda vzdolž mojega telesa, takrat vem. Vzburil sem se. Spet me pogleda v oči, a je njegov pogled drugačen, nekaj se je spremenilo. Diha drugače. Izgleda kot da rahlo trpi, kot da je tudi v njem nekaj, kar bo vsak čas eksplodiralo. Pristopi drugi zdravnik, zasmeje se »stažist, to je normalno, mladim fantom se to velikokrat zgodi po nezavesti« reče in oba skupaj odkorakata stran. Pogleda me preko rame. Ne morem pogledati za njim, ne morem se dvigniti, ker me vse boli. Potem se nenadoma zbudim. Diham kot nor, sanje so me zelo vznemirile, sploh se ne spomnim več kdaj sem nazadnje sanjal celotne sanje, te čarobne oči, ki so me spremljale velik del mojega življenja. Ko sem norel zaradi njih, ko sem se vzburjal vsako noč. Skrivnost, ki sem jo skrival vso svojo mladost. Še sedaj je zanjo vedel samo Jon. Oči, ki sem jih po tihem iskal celo svoje življenje. Kasneje sem dejansko ugotovil, da take oči obstajajo, heterokromatične oči so. Tudi srečal sem jih med svojim šolanjem, a nobene niso bile tiste prave.  Zato, še sedaj nisem vedel ali so bile resničnost ali samo privid. Tega moškega nisem več videl.

​