ZASEBNA LAST BRATA

​

Število strani: 269

Stanje: KONČANA

​

PROLOG

 

Mlajše dekle izstopi iz ordinacije, na leseno klop odloži jajčko s polmesečnim dojenčkom, ki je ravno zaspal. Vsa utrujena in zaspana se pretegne in previdno pogleda po čakalnici. Na sebi opazi čokoladne oči mladega moškega, ko se spogledata, se ji ta rahlo nasmeje. Dekle sramežljivo odmakne pogled, vsa presenečena nad občutki, ki jih ima v sebi. Ne zdrži prav dolgo, ko zopet pogleda moškega vidi, kako ta po laseh skrbno boža majhnega fantka, ki spi na klopi poleg njega.  Nasmehne se in stopi korak bližje k njima. Moški jo pogleda in se vljudno pomakne na klopi bolj v levo, da naredi prostor še zanjo. Dekle se usede poleg in zraven prijetno zagode, ob občutku, da lahko sprosti svoje noge. »Dolga noč?« tiho vpraša moški. Spogledata se, rahlo se nasmeje in odgovori »ja, nikakor mu nisem mogla zbiti vročine in že dva dni slabo spi«. »Prvi zobek?« omeni moški. »Ja verjetno« odgovori dekle nasmejano. Rahlo se nagne naprej, da pogleda spečega fanta, pokima z glavo, kot da bi želela brez besed vprašati kaj mu je. Moški jo razume, »tudi vročina, prehladil se je. Težki dnevi so za njim« odgovori. Dojenček v jajčki zajoka, dekle takoj trzne in ga pogleda, a se je le prestavil. Takoj za tem fant zastoka in se obrne, »mami« tiho šepne. Moški ga zopet poboža po laseh, ob tem mu po licu spolzi solza. »Je vse v redu?« zaskrbljeno vpraša dekle. »Bo v redu, počasi…« odgovori in doda »en teden nazaj sem pokopal svojo ženo, nisva bila tako zelo povezana, a je bila njegova mami…že dolgo je bila bolna, jaz sem se pripravil koliko se pač da pripraviti…fanta pa mislim, da bo šele zadelo«.  Ob izrečenih besedah, so se mu po obrazu ulile nove solze, velike in boleče. Dekle se je pomaknilo bližje k moškemu, najprej se je malo obotavljala, potem pa se je le opogumila in ga objela, močno objela. Moški je trznil, dolgo ga že nihče ni tako močno in tesno objel.

Njun iskren objem je prekinila sestra, »izvidi« je glasno rekla po hodniku. Oba sta dobila vsak svoje recepte za zdravila. Dekle si jih je pospravilo v torbico in hkrati ven potegnilo mobilni telefon. Ko je po imeniku iskala telefonsko številko, da bi si poklicala taksi, ji je moški na rame položil roko in jo prijazno vprašal »potrebuješ prevoz?«.

 

 

 

»Lev«

 

Že od malega sva se dobro razumela, boljše kot bi nekdo pričakoval za dva brata. Takrat verjetno nihče ni niti verjel, da bo trajalo. Nihče si niti zamisliti ni mogel, da bova postala tako povezana, mirna in hkrati ravno prav razposajena, tako neločljiva, za vedno, za življenje.

Pravijo, da je bil Akin poseben fant, odmaknjen in zaprt. Bali so se luknje v njegovem razvoju, pregledalo ga je veliko pediatrov, a nihče ni ugotovil nič posebnega. Vse dokler nisem jaz prvič shodil, svoje prve korake sem naredil do Akina, ki je sedel na tleh dnevne sobe. Ujel me je zadnji čas, preden so me moje majhne otroške nožice izdale. Pristal sem v njegovem naročju in Akin me ni več spustil stran od sebe. Seveda se midva tega nisva spominjala, zgodbo sta nama povedala starša in stara starša. Vse kar so nama pripovedovali, sva jim verjela. Niso imeli razloga, da bi nama lagali. Najine neločljivosti niso vedno podpirali.

Akin se je velikokrat spomnil česa, kar se jaz nisem. Od mene je bil starejši dve leti in kljub mojim zelo razvitim možganom, v spominu nisem ohranil istih dogodkov kot on.

Zamislila sva si dve teoriji, kajti oba sva bila mnenja, da so načrti nekomu resno ušli iz rok. Prva je bila ta, da je nekdo vsebino enega človeka, po pomoti razdelil na dve polovici in naju ločeno, v razmiku dveh let poslal na svet. Druga teorija pa je bila, da je nekdo pri ustvarjanju ene osebe, pozabil toliko vsebine, da jo je moral poslati naknadno v drugi osebi. V vsakem primeru, sva se vedno bolj zavedala, da drug brez drugega ne moreva zdržati prav dolgo, nisva popolna, nisva celota.

Drug drugega sva dopolnjevala, v veliko rečeh je bil moj ideal, v sebi sem videl del njega. Drug brez drugega sva se počutila ranljiva in krhka in to sva skušala vsa leta skrbno skriti pred ljudmi.

Najine lastnosti in vrednote so se med sabo prepletale. Kljub temu, da sva znala biti zelo različna, sva se skozi leta naučila tudi drugih lastnosti drug od drugega. Jaz sem bil vedno odprt in dovzeten za novo znanje, podatke, vedno pripravljen raziskovati, vedno direkten in iskren. A nikoli nisem preveč maral ljudi, predvsem novih, dokler jih nisem spoznal. Nikoli nisem imel težav pri deljenju svojega mnenja, pri izražanju svojih čustev. Lahko bi rekel, da sem bil sramežljiv in včasih zasanjan, vsak dan sem rabil čas zase, čas brez ljudi. Akin pa je bil družaben, vedno prijazen, vesel in nasmejan, samozavesten, realen in pogumen. A le od daleč, če si preveč silil vanj, se preveč približal, te je ugriznil, kar hitro se je opazilo kako ledeno hladen, resen in zaprt je lahko.

Med nama skoraj ni bilo skrivnosti. Sam sem Akinu povsem zaupal, kadarkoli me je kaj morilo je bil on prvi, k kateremu sem šel. Akin je svoje skrivnosti, za razliko od mene držal v sebi, no vsaj trudil se je. A sem bil vedno pametnejši od njega, poznal sem ga, dal sem mu čas, bral sem ga kot odprto knjigo in na koncu se je vedno vdal.

Najine misli so si redkokdaj nasprotovale, prav tako tudi občutki in čustva, ki pa so bila zelo močna in zelo vplivna. Za koga kdaj celo preveč močna, kajti Akin je bil moj starejši brat.

Vse stvari, ki jih človek doživi v nekem obdobju življenja, sva doživela skupaj. No skoraj vse.

 

Spomnim se kako me je bilo strah prvega razreda, kako sem bil nervozen zaradi novega okolja in ljudi. Edino česar sem se oprijemal še nekaj mesecev prvega razreda je bilo dejstvo, da je bil Akin na isti šoli, le nekaj učilnic stran od mene.  Vsak dan, ko je končal s poukom je prišel v mojo učilnico in z mano počakal enega od najinih staršev. Pravijo, da sem zelo inteligenten otrok, moj IQ je veliko nad povprečjem, brati in pisati sem znal takrat, ko so se Akin in njegovi vrstniki šele pričenjali učiti in pripravljati na šolo. Tudi številke so mi šle vedno dobro od rok.  Vedno sem pregledal njegove zvezke in njegovo domačo nalogo. Starša sta se dolga leta čudila, ko pri njem nikoli nista našla napak.

 

»Akin«

 

Lev nikoli ni maral novih ljudi, nepoznanega okolja. Vedno se je skrival za maminimi nogami ali pa za mano. Vstop v prvi razred je bil zanj strah in trepet. A jaz sem vedel, da bo zmogel. Vso znanje, ki ga je imel mu je vlivalo samozavest. Vsakič, ko se je dolgočasil, ker je že rešil nalogo, ali prebral in prepisal s table, je pomagal komu v razredu. Zelo zgodaj je razvil občutek za sočloveka in nesebično pomoč komu v stiski. Ko sem skupaj z njim po pouku čakal, da naju iz šole pobere eden od staršev, sem mu vedno kazal svoje zvezke in skupaj z njim obnavljal novo snov. Njegovi možgani so bili zelo razviti, njegova inteligenca je presegala mojo, presegala povprečen IQ. »Ta rezultat ni pravi« mi je rekel, pa je v moj zvezek gledal šele pol minute. Pokimal sem in poiskal napako. Nikoli se ni zmotil.  

Njegova radovednost in pamet pa sta imeli kdaj tudi slabe strani. Vedno so ga zanimale vsemogoče stvari, ki pa včasih še niso bile primerne za njegova leta. Spomnim se kako sem se zbudil neke viharne noči zaradi Levovega prestrašenega krika. Imel je nočne more. V trenutku sem vstal in stekel v njegovo sobo. Ves objokan je sedel sredi postelje. Skočil je v moj objem, svoj obraz zakril v moje prsi. »Vse je ok, sanjal si« sem mu šepnil. V objemu sem ga dvignil in ga odnesel v svojo posteljo. Tisto noč sva prvič zaspala skupaj v isti postelji.

Od takrat naprej je večkrat prišel k meni v posteljo. Včasih se je splazil k meni v popolni tišini, brez besed in zaspal ob meni. Ko je bila zunaj nevihta, ko je grmelo in bliskalo, takrat je zagotovo prišel, takrat sem ga že pričakoval.

Spomnim se ene noči, mislim da sem bil četrti razred in Lev drugi. Lev se je prebudil okoli polnoči in zbudil tudi mene, »Akin kaj so ti zvoki, a se oče in mami kregata?« me je vprašal ves prestrašen. Nasmehnil sem se »ne, ne kregata se, ne skrbi. Crkljata in ljubita se« sem odgovoril. »Ljubita?« je ponovil za mano v nevednosti. Sam pa sem napol v spanju le še zamrmral na njegovo vprašanje.

 

Konec šolskega leta sva dobila sestrico. Starša sta jo poimenovala Juna. Junino rojstvo naju je še bolj zbližalo. Starša sta imela z dojenčkom polne roke dela.

Sedel sem v svoji sobi za mizo in na računalniku igral igrice, ko me je iz spodnjega nadstropja poklicala mami, »Akin pomagaj Levu« je zavpila. Pred vrati moje sobe je stal Lev v spodnjih hlačkah in z brisačo v roki, »mami je rekla, da mi pomagaj pri tuširanju« je rekel nedolžno. Pospremil sem ga v kopalnico in mu pomagal pri pravi temperaturi vode. Od takrat naprej sva vsak večer hodila skupaj v kopalnico, včasih se je prvi tuširal on in sem bil jaz pod tušem, ko se je Lev brisal, včasih pa sva vrstni red zamenjala. Svojih teles nisva skrivala en pred drugim. Odkrito sva spremljala začetke odraščanja in razvijanja najinih deških teles. Poznal sem njegovo telo in Lev je poznal mene. Vedel sem kje ležijo njegove lepotne pike in kje je njegovo telo najbolj žgečkljivo.

En večer je mami Levu poduhala lase in me pogledala »Akin operi mu lase« je prijazno prosila. Pokimal sem in Lev se je zarežal. »Bo šlo?« je vprašal oči, midva pa sva nagajivo stekla v kopalnico.

 

​

»Lev«

 

Celo osnovno šolo sva tiščala skupaj. Vsi učitelji in učenci so vedeli, da sva brata. Nekateri so naju kdaj vprašali celo, če sva dvojčka, glede na to kako povezana sva bila. Skupaj sva prihajala v šolo, skupaj sva odhajala. Med odmori sva poiskala drug drugega, vedno počela kakšne otroške oslarije in se potikala po zanimivih kotičkih šole. Skupaj sva se učila novih stvari, spodbujala drug drugega. Družila sva se s sošolci in sošolkami, a drugih res tesnih prijateljev v osnovni šoli nisva imela.

 

Ravno sem končal drugi razred, ko sva z Akinom dobila sestrico Juno. Smešna je bila, ko je samo jedla in spala. Mami pa je bila tako utrujena in zaspana. Tiste dni je oče kuhal kosilo, pospravljal hišo in odnašal smeti, vse dokler mu nisva z Akinom ponudila pomoči. Tudi meni je Akin pomagal. Vsak večer pri tuširanju in lase mi je opral trikrat na teden.

»Fanta popoldan bom dala prati perilo, zamenjajta si posteljnino« je rekla mami med tem, ko je v naročju iz flaške hranilo Juno. Ni mi bilo čisto jasno kaj je mislila, do takrat je vedno ona urejala mojo posteljo. Za razliko od Akina, je bila moja soba vedno razmetana in kaotična, a sem vedno vedel kje imam kakšno stvar. Pri menjavi posteljnine mi je pomagal Akin. Najprej mi je pokazal, kje imamo shranjeno oprano posteljnino, potem mi je dovolil, da sem si izbral kateri vzorec bom imel. Pokazal mi je trik kako najhitreje stlačiti veliko odejo v prevleko in kako poravnati vse skupaj.

Zjutraj sva hodila skupaj v kopalnico, se skupaj umila in uredila. Ko sva bila starejša sva drug drugemu naredila frizuro. Vsako jutro sva tekmovala kateri bo prvi na školjki za jutranje lulanje. Ko sem bil še majhen, mi je Akin vedno pomagal pri oblačenju. Starša z nama skoraj nista imela obveznosti. Le mami se je včasih jezila, ker sva bila tako navezana drug na drugega. Akina je dostikrat oštela, ko je bil  kdaj posesiven do mene.

 

Tisto poletje sem veliko časa preživel v kuhinji z očetom. Pomagal sem mu pri rezanju in čiščenju zelenjave in drugih lažjih kuhinjskih opravilih. »Lev zapomni si, vedno ti bo prišlo prav, če boš znal kaj skuhati«.

Ko sem šel v tretji razred osnovne šole in Akin v peti naju starša nista več vozila v šolo, začela sva hoditi na avtobus. Akin me je vedno pospremil do razreda, počakal z mano do začetka pouka in potem odšel v svoj razred. Vsa leta so mu težili zaradi zamujanja, vendar ga ni izučilo. Tudi domov sva hodila vedno skupaj, če je kateri od naju imel dlje pouk, je drugi počakal. Šolskih izletov nikoli nisva pretirano marala. Enodnevni so bili še ok, večdnevni pa so naju vedno razžalostili in vedno sva komaj čakala, da bova spet doma, skupaj.

Res je, da nisva bila veliko bolna, toda ko sva bila, sva poskrbela, da sva bila bolna oba, da sva bila lahko skupaj doma.

Akin se je vedno strinjal z mano, vedno je bil pripravljen sodelovati v mojem načrtu za vsako stvar, ki sem si jo pametno zamislil.

 

Spomnim se najinega prvega večjega prepira. Hodila sva domov iz šole proti avtobusni postaji. Bila je pozna jesen in zunaj je bilo mrzlo. Akin je hodil pred mano in mene pustil daleč zadaj. Bil sem majhen in mlad, vseeno mi je bilo za ljudi okoli naju, bili so odrasli, niso razumeli mojih otroških težav. Akinu sem nekaj razlagal, on pa me ni želel poslušati, ker se mu je mudilo domov. Rekel sem mu nekaj kar ga je razjezilo in nenadno se je obrnil. Mislil sem, da me bo udaril, a me ni. Name nikoli ni položil roke. V njegovih očeh sem prepoznal razdraženost. K nama je počepnil mimoidoči odrasel moški in rekel »danes se morda kregata, enkrat pa se bosta ljubila«. Mene je pobožal po glavi, se nasmehnil Akinu in nadaljeval korak. »Ljubila? Ljubil bom svojega brata?« sem zmedeno vprašal sam sebe. Potem sem se potolažil, da moški nikakor ni mogel vedeti, da sva brata.

 

»Akin«

 

Najin oče je bil arhitekt, v prostem času pa je pisal pesmi. Bil je nežen, čuten, miren, moder in ljubeč oče. Spomnim se kako se je jezil, ko mu zatajil računalnik. Takoj naslednji dan si je kupil novega in starega pustil na tleh na hodniku. Lev je cel dan hodil mimo, prsti so ga skrbeli kok nekakšnega tatu. Takrat je bil v tretjem razredu. Ko se je končno opogumil, je le vprašal očeta, če lahko pogleda računalnik. »Akin pomagaj mi ga nesti v sobo« se je zadrl. Medtem, ko sem jaz igral igrice in delal domačo nalogo, je Lev razstavil celotno ohišje, notranjost in komponente računalnika. »In kaj boš sedaj s temi deli? Nikoli ga ne boš sestavil nazaj« sem mu rekel, a se mi je Lev le nagajivo nasmehnil. Ko naju je prišel oče preveriti v sobo, mu je Lev začel razlagati kaj je kakšen košček in kakšno funkcijo ima. Z očetom sva se samo spogledala. Do večerje je sestavil računalnik nazaj v prvotno stanje. In jaz nikoli več nisem podvomil vanj.

 

Večina juter je bil Lev tisti, ki me je zbudil. Iz svoje sobe je pritekel v mojo, ki je bila nasproti njegove. Včasih je zavpil, včasih me je le odkril, včasih pa se je z vso silo vrgel name. Običajno sva potem skupaj stekla v kopalnico in tekmovala kateri bo prvi lulal. Ker je bil mlajši sem jaz velikokrat popustil in mu dal prednost.

Najraje sem imel, ko sem lahko uredil njegove svileno mehke lase pšenične barve, ko sem mu zbral oblačila za šolo, ko sem lahko poskrbel za njega kot pravi odgovoren in zrel starejši brat.

Kasneje, ko je bil Lev že malo starejši je tudi on meni delal frizuro. Običajno sem počepnil in počakal, da se je poigral z mojimi lasmi. Vedno si je zapomnil kako me je ostrigla frizerka in kakšno frizuro mi je naredila. In on je vsako jutro naredil enako.

 

Tudi zajtrkovala sva skupaj. Običajno sva jedla isti zajtrk vse dokler nisem sam začel malo gledati na prehrano. Svoje telo sem skušal ohranjati čim bolj zdravo in fit. Levu pa je bilo vseeno, pojedel je prav vse kar mu je bilo dobro tudi, če ni bilo najbolj zdravo.  Zraven sva se vedno smehljala in bila dobre volje. Klepetala, opravljala ali pa ponavljala snov za kakšen test v šoli. Včasih sva hranila drug drugega, a je to mamo vedno razjezilo. Vedno se je jezila na naju, midva pa v tem nisva videla nič slabega. Še preden sva se z Akinom začela resno zavedati potrebe, ki sva jo imela drug po drugem, sta se starša kakšne pol leta trudila, da bi počela stvari ločeno. Vsak je vzel enega od naju in naju peljal v kino, na kak izlet, sprehod, nakupovanje. Vendar sta kar kmalu obupala in tudi Juna je zahtevala vedno več naše pozornosti. Čeprav sta se starša kdaj jezila na naju, se o nama tudi pogovarjala in bila zaskrbljena, se zaradi tega nikoli nista zares kregala. Vedno sta skušala biti kar se da potrpežljiva in razumljiva.

 

Na morju smo imeli vikend hišico. Vsako leto smo hodili tja. Včasih sta šla zraven še stara starša ali pa kakšen očetov prijatelj z družino. Drugih sorodnikov nismo imeli, ali pa so živeli zelo daleč in starša nista imela več stikov.

Z Levom sva se cele dneve potikala po plažah, se zabavala, opazovala ljudi, jih komentirala in se  basala s sladoledom. Spala sva na isti postelji, ker v hišici ni bilo veliko prostora  in zvečer sva hodila na sprehode in nočna kopanja. Vedno sva tekmovala v plavanju, se potapljala in preizkušala različne vodne športe.

 

»Lev«

 

Akin je bil rojen športnik. Njegovo telo je bilo ena sama mišica. Bil je neverjetno spreten, hiter in močan. Vsakič znova se je preizkušal v različnih športih, tekmoval in sodeloval je v vseh možnih šolskih in javnih športnih prireditvah. Najraje od vsega pa je imel nogomet in plavanje. Oboje je treniral dolga leta. Tri leta je hodil na treninge borilnih veščin kikboks, a jih je potem pustil, z izgovorom, da nima časa za vse tri športe. A jaz sem vedel pravi razlog. Že res, da je pri kikboksu iz sebe stresel vso odvečno in negativno energijo, a se je bal količine znanja in prakse, ki bi jo lahko pridobil. Ko sem ga vprašal, mi je odgovoril »bolje, da odneham preden bom sposoben ubiti nekoga z enim udarcem. Če me bo kdo razjezil ne bom razmišljaj o etiki in morali uporabe svojega znanja in ti Lev to veš«.

Včasih sem šel z njim na trening, če ga je imel po šoli. Drugače pa sem ta čas ostajal doma, počel stvari, ki sem jih oboževal. Raziskoval tehnologijo, raziskoval internet, preizkušal igrice, fotografiral in snemal, izdeloval različne foto kolaže in videoposnetke, brskal za filmi in igricami za vse znance in sošolce, vlekel glasbo z interneta in se poleg vsega učil različnih programskih jezikov.  Izdelal sem si spletno stran in profile na socialnih omrežjih. Za vsako vprašanje ali pomoč sem se vsa leta lahko obrnil na očetovega prijatelja in računalničarja, ki mi je bil vedno pripravljen pomagati. Na priljubljenem kanalu sem, seveda pod vzdevkom objavljal videoposnetke, ki sem jih zmiksal skupaj iz svojih videov iz vsakdanjega življenja in glasbo, ki se je podala zraven. Poleg tega so me zelo zanimali in privlačili filmi ter režiranje. Že v osnovni šoli sem začel obiskovati nekakšen krožek o filmografiji in fotografiji, kjer smo se učili obojega ter tedensko opravljali praktične domače naloge. Moja osrednja tema, moja muza je bil vedno Akin. Na računalniku sem imel posebno zaklenjeno mapo za najboljše in en disk poln vseh njegovih slik in posnetkov. Včasih videi o njem niso imeli obraza ampak le telo. Včasih pa sem razkril tudi obraz. Skušal sem snemati tudi druge ljudi in stvari, a se je le Akin ljubil s kamero, čeprav se tega verjetno niti ni zavedal.

 

S staršema smo običajno hodili na Akinove tekme, če sta le imela čas. Včasih sem šel tudi sam ali pa sem ga spremljal preko interneta. Vedno je bil dober, navajeni smo bili njegovega uspeha in zmag.

 

Akina sem običajno vedno zbujal jaz, sam nikoli nisem imel problema z vstajanjem, medtem ko je Akin z leti postajal vedno večji zaspanec, vedno težje je zjutraj vstal, vedno bolj siten je bil.

Če sem imel kdaj pouk prej ali pa sem obiskoval kakšno dodatno dejavnost in sem šel od doma eno uro prej sem se vedno poslovil od njega. Čeprav je spal, sem pokukal v njegovo sobo, včasih sem ga samo pogledal, včasih pa tudi pokril ali objel.

 

Čeprav sva bila že večja, sva še vedno hodila v kopalnico skupaj. Med tuširanjem sva se pogovarjala in komentirala dneve, sošolce ali celo ponavljala snov. Mami naju je velikokrat opozarjala, da sva dovolj velika, da sva lahko sama v kopalnici, a jo je oče vedno pomiril, češ, da je to normalna moška stvar, kot skupno tuširanje po treningih.

En večer, sem moral sam pod tuš. Akin je imel tekmo in po tekmi so šli s trenerjem na pico, jaz pa sem imel zjutraj nulto uro dodaten pouk, zato sem moral prej v posteljo. Nekaj časa sem ga čakal, potem me je mami potisnila v kopalnico »umij se in spati« je strogo rekla. Bila je malenkost, a me je tako zelo razžalostila. Med tuširanjem sem bil prvič sam v kopalnici, to je bil najdaljši tuš v mojem življenju. Z vodo sem spral solze, ki so mi pritekle po licu, pa še sam nisem vedel zakaj. Od takrat sem se večkrat tuširal sam, Akin je le še kdaj pa kdaj uletel v kopalnico. Vedno je bilo nekaj, ali ga ni bilo doma ali je imel kaj za narediti, ali pa je šel pod tuš pred mano. S časom sem se navadil na samoto v kopalnici in kasneje mi je začela prijati.

 

Bil sem star nekje enajst let, ko sem začel opažati občutke, ki sem jih imel, ko sem bil ob Akinu ali pa ko sem le pomislil nanj. Začenjal sem se zavedati, kako srečen in vesel sem, ko sem ob njem, kako hudo mi je, ko ga ni, kako me boli, ko njega kaj boli, kako zadrhtim, ko se me dotakne in kako varen sem v njegovem objemu. Do nikogar drugega nisem imel takšnih občutkov, niti do starša, niti do June, mlajše sestrice. Tolažil sem se, da je Juna še premajhna in da še nisva tako povezana, da bo isto kot z Akinom, ko bo malo večja.

​