JAGUARJEVA LJUBEZEN

​

Število strani: 246

Stanje: KONČANA

​

​

PROLOG

 

Prepustil sem se nagonu, igrivo tekel za vonjem, ki je prebujal moj želodec in povzročal, da se mi je v ustih nabirala slina. Že od nekdaj sem imel najraje divjačino.

V mislih se še nisem popolnoma odločil ali jo bom uplenil ali pa se bom z njo samo igral, treniral svoje čute. Zaznal sem še en vonj, ki ga je pozna poletna noč nosila naokoli. V trenutku sem se zaustavil, kar naenkrat mi je bilo vseeno za srno, vseeno za občutek lakote. Tako čudovitega vonja še nisem srečal. Prelevil sem se v svojo človeško podobo. Napel sem ušesa, slišal korake, ki so se približevali, slišal razigran smeh in klepet štirih oseb. Čez minuto sem jih zaznal tudi z očmi. Po urejeni potki, ki je vodila skozi gozd, ki je segal v samo mesto sta hodila dva para. Smejali so se, njihove noge so opletale, na njih sem zaznal alkoholne hlape. Najverjetneje so se vračali s kakšne dobre zabave. Na hitro sem jih preletel s pogledom. Takoj sem ugotovil, kdo od njih je lastnik edinstvenega vonja. Imel je čudovit obraz in njegov nasmeh me je očaral. V temi sem videl njegove igrive oči v barvi pistacije. Pod roko je držal rjavolaso simpatično dekle. Smejala sta se in se pogovarjala o oblinah nekega fanta. Za njima je hodilo svetlolaso dekle, oklepala se je visokega mišičnjaka, se z njim poljubljala in skoraj občevala kar na poti. V zraku sem zaznal še nekaj, vonj zaradi katerega mi je zaščemelo med nogami. Vonj vzburjenosti. Zakaj bi vonj vzburjenosti tako vplival name, če še nikoli do sedaj ni, sem se vprašal. Totalno me je zmedlo. Pogledal sem v svoje mednožje, jezno zagodel, ko sem videl kako tudi sam trdim. Moje oči so zopet pristale na fantu s čudovitim vonjem. Sem morda vohal njegovo vzburjenost ali je bil to le vonj tipa, ki ga je dražila svetlolaska? Vprašanja so mi zvonila v glavi. Zbal sem se novih intenzivnih občutkov v sebi. Vedel sem, da se moram odmakniti. In to takoj. Čim dlje.

​

 

"P"

 

Petki so bili vedno najbolj naporni. Poleg stalnih gostov puba se je ob petkih pri nas zbrala še kopica študentov, ki je izbirala naš pub za začetek večera. Delal sem za točilnim pultom, kar je res malo manj naporno kot strežba, a so petkove stranke iz mene vseeno vedno ožele vso energijo. Pa še zadnji sem odhajal domov.

Tam sem delal že dobra dva meseca, ob študiju. Večino strank sem poznal, čeprav to ni bilo moje rojstno mesto. Tu sem živel šele tri leta, odkar sem se vpisal na fakulteto in se vselil v tetino hišo. Marta je leto za tem umrla, sam pa sem ostal v hiši. Moja starša sta jo prenovila, ter predelala. Delil sem si jo z dvema sostanovalkama. Tudi velik del otroštva sem preživel tu. Marta, očetova sestra je bila vedno moja najljubša teta in to mesto sem oboževal že od malih nog. Prijaznost ljudi in lepota mesta sta me očarala.

Okoli pol ene ure zjutraj sem kot običajno ven iz puba pospremil še zadnjega gosta. Pogasnil sem luči, zaklenil in se odpravil proti domu. Bil je hladen septembrski večer in sam sebi sem se zahvalil, da sem si s seboj vzel debelo mikico.

Do doma nisem imel daleč, moral sem čez cesto, malo navzdol po ulici, do razpotja kjer sem zavil na gozdno potko, ki je vodila do naselij s hišami na drugi strani mesta. Potka je bila urejena, očiščena, rahlo osvetljena in s tremi klopcami. Že vrsto let je služila prebivalcem za sprehode, sproščanja in bližnjico do centra mesta. Nikoli se nisem izogibal tej poti. To je bil najkrajša pot do mojega doma, če sem šel naokoli po cesti sem porabil deset minut več.

Gozd me je sproščal, vedno sem tudi izkoristil in se globoko nadihal svežega zraka. Zdelo se mi je, da se na tak način očistim in si naberem novo energijo.

Večer je bil nenavadno miren in tih. Nekje na pol poti skozi gozd, sem zaslišal tih zvok, zaznal dotik vetra, začutil kako me je nekaj kar naenkrat potegnilo v gozd. Vse se je odvilo bliskovito hitro. Nisem uspel kričati, nisem se uspel upreti. V glavi sem imel nešteto prizorov iz fantazijskih filmov, ki sem jih tako rad gledal. Morda se zato nisem bal tako močno, kot bi se moral. V trdi temi sem sedel na vlažnih tleh, nekaj je sedelo za mano. Držalo me je tesno ob sebi, z eno roko mi je prekrivalo usta, medtem ko je druga roka počivala na mojem levem stegnu. Na koži sem čutil nenavadno vroč dotik tuje roke, ki me je nekako vznemirjal. Ravno, ko sem se želel upreti, premakniti, zbežati, me je še bolj privilo k sebi in tiho reklo »ššš…«. Napel sem ušesa in res slišal zvoke, ki so se nama približevali. V soju uličnih svetilk na gozdni potki sem videl tri pare nog, ki so se v majajočem ritmu trudili hiteti za mano. Slišal sem njihove besede, »kje je zdaj? Kam je šel tako hitro….« je dejal. »Dajta malo hitreje, jaz hočem ta usta, mi že stoji…« je rekel drugi. »Ah, dajta no… verjetno je že daleč naprej… ma kaj ti stoji, če si pa pijan kot opica… pa kaj boš s tem pedrom, raje ga sesujmo…« je dodal tretji. »Jaz ga bom sesul, gledam ga že cel mesec, ne ve kaj ga čaka« se je zopet oglasil prvi. Bitje mojega srce je ponorelo, slišal sem ga v svoji glavi. Zvoki glasov, ki sem jih na žalost prepoznal so se počasi oddaljevali. Minilo je par sekund, a se je meni zdela cela večnost.  Tuja roka, ki je počivala na mojem stegnu me je stisnila. Pogledal sem navzdol, v slabi nočni svetlobi sem videl umazano blatno roko, dolge prste, močne členke, napete žile na rokah. Zavzdihnil sem. Na vratu sem čutil kako je močno vdihnilo, me ovohalo, kot bi si želelo zapomniti moj vonj. Tuj dotik je počasi popustil, vstala sva, rahlo me je odrinilo nazaj na potko, nakazalo naj grem, naj nadaljujem pot domov. Ko sem se obrnil za mano ni bilo nikogar več, le temen gozd. V daljavi sem zaslišal grozovito jezne zvoke pihanja in godenja, ki jih nisem znal natančno opredeliti. Kot da bi nekdo na zvočniku predvajal zvok zelo jezne mačke. Potem sem zaslišal paničen človeški krik. Nagonsko sem se vznemiril in stekel z gozdne potke, ponovno čez cesto, v svojo hišo, v varno zavetje.

Ves zadihan sem stopil na hodnik. Pozdravil sem sostanovalko Daryo in njenega fanta Monta, ki sta v dnevni sobi gledala televizijo. V kuhinji sem si iz hladilnika vzel pivo in odšel po stopnišču v drugo nadstropje, v svojo sobo. Sesedel sem se na posteljo čisto brez energije, povsem zmeden in prestrašen. V mislih sem si prevrtel dogodek, še vedno nisem dojel kaj točno se je zgodilo. V sebi sem neprestano slišal grozne besede, ki so prihajale iz ust rednih strank puba. Pomislil sem na umazano tujo roko na svojem stegnu, na to nenavadno toploto. Pomirilo me je. V trenutku me je preblisnilo. Zaklel sem, jezen nase, ker se niti zahvaliti nisem spomnil. Odprl sem pločevinko piva in jo spil na eks. Pod tušem sem se malenkost sprostil, a se je strah vrnil takoj, ko sem zaprl oči. Pred sabo sem videl majave noge in to kako blizu mene so, ter besede, ki prihajajo iz njih in zlobne poglede, ki me opazujejo. Dolgo časa je trajalo, da sem zaspal. Premetaval sem se, skušal ugasniti nadležne misli. Sredi noči sem se zbudil zaradi nočnih mor. Bil sem ves objokan in prestrašen. Moje telo se je treslo zaradi zoprnih občutkov, ki so vreli v meni. Vstal sem, popil kozarec vode in odprl okno v sobi, da bi dobil malo svežega zraka. Pokukal sem izza zavese proti gozdni potki. Zunaj se je noč počasi prebujala v dan. Vse je bilo mirno in tiho. Videl sem bežne oblake jutranje megle, ki so se dvigovali v nebo. Pomislil sem na osebo, ki me je rešila pred zlobnimi nameni. Zavzdihnil sem, se zavil v odejo na postelji in zaspal nazaj.

 

Naslednji dan sem se malo pred deseto odpravil v knjižnico, kjer sem vsako soboto in nedeljo štiri ure prostovoljno pomagal otrokom in starejšim občanom. Zavil sem na potko, takoj sem se spomnil prejšnjega večera. A bilo je drugače, sonce je sijalo skozi krošnje dreves. Pot je bila polna ljudi. Srečal sem branjevko, ki se je vračala iz tržnice. Poklepetal sem s sosedo Mayo, ki je bila na sprehodu z otrokom. Ogovoril me je starejši gospod, ki je bil prav tako namenjen v knjižnico. Izognil sem se misli na nenavaden dogodek in že sem prečkal cesto, ter hitel proti knjižnici. Kot običajno sem delal do nekaj čez drugo uro popoldan. V veselje mi je bilo delati z otroci in starejšimi. Pomagal sem jim z iskanjem in izbiro knjig, delom na računalniku, vračanjem in izposojo.

Na kosilo sem skočil v vietnamsko restavracijo ob knjižnici in se potem vrnil nazaj, ter si urejal gradivo za projekt, ki sem ga pripravljal za študij. Pozno popoldan sem se dobil na pijači s sošolko Ines in sošolcem Bertom, skupaj smo sodelovali pri raziskovalni nalogi za latinščino - dodaten predmet, ki smo si ga izbrali.

Ko se je zunaj začelo mračiti, je nekaj premrazilo moje telo. Trznil sem, srce mi je začelo biti hitreje. Ines in Bert sta se odpravila, sam pa sem za trenutek pomislil, da bi šel domov naokoli po cesti. A sem nevede že stal pred gozdičkom. Vdihnil sem in naredil korak v obsijano temo. Želel sem hiteti, a me noge niso ubogale. Hodile so dosti počasneje kot običajno. Bil sem nervozen, a sem si obljubil. Ponovno sem vdihnil, da bi se vsaj za malenkost pomiril in rekel »če si danes spet tu, hvala ti za včeraj«. Za trenutek sem postal, potem sem zagrizel v svojo spodnjo ustnico in nadaljeval pot. Počutil sem se olajšano, ker sem izpolnil svojo obljubo in se zahvalil. A se mi je zdelo kot, da nisem sam, kot da me nekdo opazuje. Tik preden sem prišel do konca poti, se je iz temnega gozda slišal zvok, kot bi nekdo prelomil vejico. Preko rame sem pogledal v gozd, a nisem videl ničesar. Nasmejal sem se sam sebi in na glas rekel »lahko noč«.

 

6 mesecev kasneje

 

Poleg običajnih in vsakodnevnih stvari, ki sem jih počel zadnjih šest mesecev, kot so bili študij, pomoč in delo v knjižnici, delo v pubu, kakšna študentska zabava, kakšna dobra serija, film in tona novih prebranih knjig, sem se vsak večer še vedno vračal domov po gozdni potki. Vsak večer sam na potki, a v resnici nisem bil zares sam. Vsak večer sem se na glas pogovarjal. Na začetku bolj zadržano, potem sem imel dneve, ko sem preveč spraševal, a odgovorov ni bilo. Kasneje sem ugotovil sistem. Govoril in razlagal sem stvari o sebi, o vsakodnevnih pripetljajih, o študiju, o družini in prijateljih, o filmih, zgodbah in knjigah. Vedno sem čutil prisotnost nekoga, a samo, ko je bil zunaj že mrak. Že zdavnaj sem sprejel bitje v gozdu, takšni večeri so postali čisto običajni zame. Pozabil sem na grozne namene fantov, bil sem samo prekleto hvaležen, da je bitje tisto noč dobesedno prečkalo mojo pot.

Nekega večera sem zopet poleg običajnega vprašanja »kako si nocoj?«, na katerega nikoli nisem dobil pravega odgovora, vprašal še nekaj drugega in slišal sem zvok prelomljene vejice. »Ta zvok pomeni da?« sem preveril navdušeno in ponovno slišal »pok«. Čez čas sem dobil nekaj osnovnih odgovorov, ki so se mi na začetku najbolj potikali po mislih, a sedaj po tolikem času sploh niso bili več tako pomembni. Bil je fant, moški, starejši od mene. Ni bil iz našega mesta, s študijem je že zaključil, staršev ni imel več, živel je z najboljšim prijateljem. Vsak večer me je spremljal domov. Ob njem sem se vedno počutil popolnoma varno. V meni je prebudil zanimive občutke, navezal sem se nanj. Kar je bilo včasih naravnost smešno, ker ga v resnici niti poznal nisem. A mi je bilo večino časa vseeno kaj mi je govoril moj razum. Moje srce ga je čutilo, moje telo je zaradi njega trepetalo. V trebuhu sem imel vsak dan metuljčke. Vlekel me je k sebi, čeprav se mi je včasih vse skupaj zdelo čisto noro in nerealno. Veliko sem razmišljal o vsem skupaj, kdaj tudi dvomil. Včasih sem celo pomislil, da z mano nekaj ni v redu, da imam prisluhe in privide, da si vse skupaj samo domišljam in da bi si moral poiskati pomoč. Čustev mu nikoli nisem razkril, sem mu pa zaupal svoje misli. Naslednji dan me je sredi potke čakala sveže utrgana nočna cvetlica s čudovitim belim cvetom. Tako me je prepričal, da je resničen.

 

Spomnim se dneva, ko mi je zastal dih, ko sem ga zagledal kako je vstopil v pub z dvema fantoma in se usedel za mizo v kotu. Naročil je pivo in pogled mu je odneslo k točilnemu pultu. Najina pogleda sta se srečala. Srce mi je podivjalo od nenadnega strahu. Spomnil sem se vseh groznih besed, ki sem jih slišal tisto noč. Tudi on je bil presenečen, kot da ni pričakoval, da me bo videl. Odmaknil sem pogled, a nisem mogel spregledati velike grobe brazgotine, ki je segala čez eno stran obraza na vrat in v majico. Je bila brazgotina posledica tistega večera, sem pomislil. Povedal sem, da sem videl fanta, a nisem omenil njegove brazgotine. V odgovor sem dobil nezadovoljno godrnjanje.

 

Ko je zunaj deževalo, sem ga v upanju vabil pod svoj dežnik, vedel sem, da je tam, cel premočen. Ko sem se kdaj jezil zaradi česa ali se nad čem pritoževal se mi je iz gozda smejal. Ko je zunaj zapadel sneg je vame kdaj priletela kakšna kepa. Vsakič je bilo nekaj posebnega. Vedno bolj sem potreboval te večere. Zaupal sem mu. Namesto svežega zraka in naravnega okolja me je z energijo napolnil on.

 

Čez decembrske praznike sem dobil obisk družine. Moja mlajša brat in sestra, dvojčka Lab ter Divna sta ostala pri meni čez vikend, tako kot vsako leto za praznike. Imeli smo filmski maraton. Vsak od nas si je izbral dva filma in vse smo pogledali naenkrat. Zraven smo pojedli cel kup nezdrave hrane. Lab in Divna sta bila edina člana družine s katerimi sem bil res povezan že od malega. Ko sem se preselil k teti sta imela cela dva meseca hudo krizo.

Starša ju nista ravno načrtovala, mami je zanosila slučajno. Odločila sta se da bosta obdržala otroka, a nista pričakovala dvojčka. Ko sta se Lab in Divna rodila sem bil star deset let. Na začetku, nekje prvi dve leti je bilo še nekako, potem pa se mi je vedno bolj dozdevalo, da sta se starša odtujevala en od drugega in hkrati tudi od nas otrok. Veliko časa smo preživeli z babico in teto Marto. Dvojčka sta se vedno zatekala k meni po pomoč. Tudi takrat, ko sem se preselil, sem bil vedno njun prvi klic. Bili smo zelo povezani in navezani en na drugega. Med gledanjem filma smo se cartali in čez noč smo vsi trije spali v isti postelji. Vedno sem jima bil na voljo, zanju sem bil pripravljen narediti čisto vse.

»Nama boš končno pokazal svoj prvi tatu?« je nagajivo rekla Divna. »Kdo pa je rekel, da je prvi?« sem se uprl. Oba sta me resno pogledala, potem sta se z vso silo zagnala vame in me začela žgečkati. »Česa nama nisi povedal« je skušal biti resen Lab. Ko smo obležali utrujeni od smejanja, sem se zresnil in si slekel spodnji del trenerke. Razkril sem jima tatu, ki sem ga imel na levem stegnu noge. Za vedno sem si na kožo vrisal umazano in privlačno roko v pravi velikosti, z vsemi podrobnostmi, ki sem se jih spomnil. In bila je popolna.

»Čigava je ta roka?« je vprašala Divna. »Od mojega prijatelja…« sem mirno odgovoril. »Ga bova lahko spoznala?« je bil radoveden in navdušen Lab. Rahlo sem se nasmehnil, »morda pa res« sem odgovoril in se zamislil. »No, gremo naprej, film številka tri« sem rekel. »Pa ne spet vampirji« je trmasto potožil Lab in Divna se je samo zasmejala. Pomežiknil sem ji, oba sva oboževala fantazijsko romantične filme.

 

Čas je bežal. Uspešno sem zaključil študij, vse izpite opravil z desetko, spisal vrhunsko zaključno delo in ga zagovarjal pred pet člansko komisijo elitnih državnih književnikov. Nekje v marcu me je na gozdni potki kot darilo ob zaključenem študiju pričakala škatlica. Odprl sem jo, videl listek in majhno stekleničko. Z lepo starinsko pisavo je pisalo »čestitam Pin. Napoj si nakapljaj na zapestja in dobro podrgni, tukaj pred mano«. Nasmejal sem se in storil napisano. Ni bila dišava, ker je bolj smrdela kot dišala in v trenutku drgnjenja zapestij sem podvomil v svoje dejanje. Preplavil me je neverjeten občutek kot, da bi se tekočina magično popeljala po celem mojem telesu, se zarila v mojo kožo, moje pore, moje telo, mojo dušo. Odkimal sem in skoraj prestrašeno pogledal proti gozdu. Čakal na pojasnilo, čakal na nekaj. Hotel sem že nekaj reči, pa sem si premislil, se samo rahlo nasmejal.

 

Cel april sem bil slabe volje, Darya mi je povedala, da se bo v maju odselila k fantu Montu in to me je obremenjevalo. Z mano v hiši je živela že od začetka, razumela sva se in res se mi ni dalo iskati nekoga novega, čeprav sem se zavedal, da potrebujem nekoga, ki si bo z mano delil stroške. Sostanovalka Blisa je bila v redu, a ni bila zanesljiva, včasih pač ni imela denarja, ker ga je porabila za študentske lumparije ter kozmetiko in mi ga je dala kak dan kasneje. Za njo sem še nekako založil, a celotnih stroškov sam ne bi mogel pokriti.

Vedel sem, da hočem sostanovalca, fanta. Soba je bila v nadstropju z mano in kopalnico sva si delila. Blisa je bila v pritličju s svojo kopalnico. Še ene punce v hiši preprosto ne bi prenesel. Blisa je bila malo preveč razvajena, nemarna in površna. Z Daryo sva včasih norela in jo morala preganjati, da je počistila svoje stvari po hiši. Salonarje z visokimi petkami, ki so ležale povsod, razne šminke in svilene šale. Poleg vsega tega in še občasnih fantov za eno noč, sem moral prenašati še njeno čudno naklonjenost do mene. Nikoli ni  naredila česa takega, dokaj spoštljiva in prijazna, a je vedno izkoristila priložnost in me osvajala.

 

Zadnji vikend v aprilu sem šel po dolgem času na obisk k družini v sosednje mesto. Pripravili so mi manjšo zabavo za zaključen študij. Starša sta iz doma za ostarele za vikend vzela babico in njeno dolgoletno prijateljico Vito. Basali smo se z doma narejenimi sladicami in pili penino. Lepo smo se imeli. Proti večeru sem sedel na sedežni, dvojčka sta ležala na vsaki strani in imela glavi v mojem naročju. Oba sem božal po laseh in jima pripovedoval zgodbo iz knjige, ki sem jo trenutno bral. Mama je vstopila in nas pogledala. Nikoli ni bila ravno navdušena nad našo povezanostjo. Poslala ju je v kopalnico in spat. Oba sta me pogledala v upanju, meni pa se ni dalo prepirati z mamo. Poljubil sem ju na čelo in jima pokimal.

Stopil sem na teraso ovit v odejo. Zavzdihnil. Vdihnil, globoko vase zajel svež aprilski zrak. Do mene je pristopila babičina prijateljica Vita. Pogledala me je globoko v oči, me povsem pomirila in prevzela vso mojo pozornost. Očitno me je ovohala in dodala »aaa, imaš gospodarja«. Gledal sem jo in ves zmeden odkimal, ona pa se mi je samo nasmejala in me pustila samega. Dvignil sem roko in se ovohal, preveril, če zaudarjam. Ničesar nisem zaznal in kar naenkrat mi ni bilo nič več jasno.

Pred spanjem sem sedel na okenski polici pri odprtem oknu v svoji stari otroški sobi. Motil me je zatohel vonj v prostoru, mami se niti potrudila ni, da bi vsaj malo prezračila sobo. Zunaj je bil svež večer, veter je nežno pihljal. V glavi so mi odzvanjale besede »imaš gospodarja«.  Zaslišal sem poznan zvok, godenje. Zazrl sem se v temno dvorišče za hišo, a nisem ničesar videl. Vedel sem, bil je tu nekje okoli hiše. Pozdravil sem ga, a nisem mogel biti več v nevednosti. »Si ti moj gospodar?« sem bleknil brezglavo. Zadovoljno je zapredel. »Pizda, kaj naj bi to pomenilo?« sem se nenadno razburil. A sem slišal le šumenje listja in korake, ki so se oddaljevali.

Pod tušem sem drgnil svojo kožo bolj kot običajno in kot, da bi želel sprati s sebe nekaj za kar sploh nisem vedel, da obstaja.

Naslednji dan sem bil jezen nanj. Ni me motilo to, da je vse skupaj delovalo preveč nenavadno, preveč nadnaravno.  Najbolj me je morila nevednost v kateri sem bil, nevednost je bila vedno šibkost.

Do našega mesta sem šel z avtobusom, potem sem si na postajo poklical taksi, ker nisem imel dovolj volje, da bi šel domov peš skozi gozdno potko.

​

"S"

 

Stopil sem izpod hladnega tuša, kako olajšano sem se počutil. Zadnje mesece sem bil bolj nervozen kot običajno. Čustva do njega so me medla. Ujel sem se v lastno past. Sam sebi sem oteževal stvari. Zavedal sem se, da ne morem biti z njim. Ne morem biti njegov. A sem ga še vedno obiskoval in vsakič je bilo težje. Vsakič sem se težje uprl srečanju z njim. Oboževal sem ga, ljubil njegov vonj. Bil je tako lep, tako privlačen. Njegovo telo je bilo popolno. Noro sem užival, ko mi je pripovedoval o sebi, ko sem ga spoznaval, ko mi je zaupal. Všeč mi je bilo, ker je bil tako preprost. Bolelo me je, ko je bil razdražen in jezen, želel sem ga objeti. Zakrival sem si obraz, ko me je vabil pod svoj dežnik. Norel sem, ko mi je omenil kakšnega fanta.

 

Gledal sem skozi okno, mračno jutro se je počasi spreminjalo v dan. Pri vratih je zaropotalo, vstopil je Andreas, moj stari in edini prijatelj. »Say, si že nazaj, nisem te slišal« je rekel. Usedel se je na fotelj v moji sobi. Zrl je vame, potem je spregovoril »fant, kaj te muči zadnje čase, kam hodiš vsak večer ob isti uri? Imaš probleme?«. Vedel sem, da je bil zaskrbljen. Zavzdihnil sem in odgovoril »ne, Andreas, ne skrbi… lovim«. Pogledal me je in nagnil glavo, vem da mi ni verjel. »A fante loviš?« je rekel izzivalno in se mi zasmejal. Obraz se mi je v trenutku razžalostil, pogledal sem v tla. »Nisem te še videl takega… ljubiš ga« je rekel nenadno. Pogledal sem ga in zarenčal »ne govori tega, veš, da ne morem« sem bil resen in razdražen. »Pa še jezen je name« sem dodal tišje. Andreas se je zasmejal, »jezen? Zakaj?« je preveril. Vse skupaj ga je zabavalo. »Označil sem ga, pa je izvedel, hotel pojasnilo….« sem bil iskren. »Kako je izvedel?« je takoj vprašal. »Ne vem točno, neka ženska je omenila njegov vonj…« sem pojasnil površno. Zamislil se je »verjetno je bila znalka, na tem območju jih je kar nekaj. Včasih je bil to nevtralen teritorij, pa so verjetno potem kar ostale tu« je pojasnil. Tudi Andreasova dolgoletna pokojna ljubezen je bila znalka. Znalke so bile ženske, ki so vse vedele. Ljudje so hodili k njim po razne informacije in nasvete. Svoja znanja je prenašala iz roda v rod, na posebno žensko, ki jo je srečala na stara leta. Dandanes jih imajo v večini le še za stare, malo dementne in nore babice.

Andreas je vstal, stopil do mene in rekel, »Say, veš, da označevanje pusti posledice. Veš, da je sedaj za vedno tvoj. Slej kot prej ga lahko kdo zavoha in ko bo videl, da nima gospodarja ob sebi, si ga bo vzel. Naj ti bo to še en razlog več… dovolj si čakal in se upiral. Ljubezen je močno čustvo. V ljubezni je magija, v tebi je magija, združi in sprejmi to. Čas je, ne moreš celo življenje bežati in se upirati čustvom. Samo poglej kam naju je to pripeljalo, živela sva že vsepovsod po svetu«.

Odšel je iz sobe in za sabo pustil čustveni prepad. V meni so vreli različni občutki in jeza. Premleval sem njegove besede »nekdo vzel«, kar nisem in nisem jih mogel preslišati. Pograbil sem namizno svetilko, zraven prizadeto zarjovel in jo zabrisal po tleh sobe, da se je razbila na milijon koščkov.