SOKOL in ŽELEZO

 

Erotični roman, 2022

Število strani: 240

Format: 12X19 cm

Vezava: Mehka

Založba: Kulturni center Maribor, Zbirka Beyond the frontier 003

ISBN: 978-961-7118-83-4

Stanje: IZDANA

​

NAKUP: https://buca.si/knjigarna/leposlovje-knjizevnost/romani/sokol-in-zelezo/

​

​

PROLOG

 

Pred petimi meseci - avgust

 

V sprejemni sobi stopim k oknu s steklenico vode v roki, potrpežljivo čakam na gostitelja. Zagledam se v moškega, ki čisti bazen na sredi zelenice za vilo. Ob njemu se pojavi še en moški, mlajši. Njegovo telo je lepo razvito, deluje temačno zaradi tatujev, ki krasijo velik del telesa. A mi je všeč, njegova temačnost me pritegne, tako skrivnostno deluje. Starejši moški mu nekaj pripoveduje in kaže ekran na napravi za čiščenje, ki jo drži v roki.

Za sabo zaslišim korake, a se ne ozrem. Vem kdo je oseba za mano. »Imaš kar dva čistilca bazena?« rečem mirno, ker bazen res ni tako velik. Nasmeje se »ne, ta mali se uvaja, Jord gre na  letni dopust« odgovori lahkotno in zraven vljudno izprazni grlo, da me opomni zakaj sem tu, da me opomni na sestanek.

Usedem se na sredo črne usnjene sedežne, a preden se zares zberem in osredotočim, še enkrat na hitro pogledam skozi okno in poiščem pojavo temačnega moškega. Moje oči se za kratek trenutek zožijo, kot takrat, ko si želim kaj zares dobro zabeležiti v spomin.  

​

 

FALCO

 

Neskončni dnevi so komaj prešli v tedne. Tedni počasi v mesece. Oktober v november. November v december. December v januar.  Nisem ga več iskal. Prvič, po dolgih letih od očetove smrti, sem v roko prijel alkohol. Pil sem. In spil še malo več. Jedel, ampak nisem nič okusil. Kot robot. Celo noč sem zrl v prazen strop. Razmišljal o tem kako ga pogrešam. Žaloval za njim.

Nisem mogel več v njegovo sobo, ker tam vidim njegove stvari, prepoznam vonj njegovega parfuma.

Družina se želi z mano pogovoriti, a se jim izogibam. Vedno moram kam iti, kaj narediti. Vsi sestanki na katerih nisem bil, skupinske večerje, ki sem jih namenoma zamudil. Vem, da se jim smilim. Seveda vse dokler jih ne vprašam v kaj za vraga buljijo. Potem postanejo strop, stene in stoli najbolj zanimiva stvar v jedilnici.

Na sebi še vedno čutim sveže narejen tatu, v njegov spomin, opomni me na bolečino, ki jo nosim v srcu.

Naokoli se je začelo govoriti, da sem prenehal iskati, da sem pozabil, oprostil, šel naprej. A jaz sem ravno to hotel. Naj se morilec sprosti, naj misli, da mi je vseeno, da sem leden, da sem prebolel smrt svojega najljubšega najmlajšega brata. Jaz pa bom vztrajno čakal, čakal na njegov napačni korak.

 

Pri vratih moje delovne sobe je potrkalo. Prepoznal sem ta vedno enak način trkanja. V prostor je vstopil moj najboljši prijatelj, najboljši mož v moji ekipi in moj namestnik Ernest. Počakal je, da sta se najina pogleda srečala, potem je resno in mirno spregovoril »Falco, imamo novo sled, morda ni nič, a je vredno poskusiti«. Približal se je za korak in mi v roko podal kuverto.

Vedno sem brez dvoma in razmišljanja preveril vsako informacijo, ki nam je prišla na sled, tudi če ni obetala veliko. Najti morilca svojega najljubšega brata Konstantina je bilo zadnje mesece moja prioriteta.

 

Vstopil sem v velik temen prostor, prežet z vonjem po potu in krvi, s kriki iz preveč nagnetene publike in slabega zraka. Eden od mnogih klubov v mestu z ilegalnimi dvoboji. Za mano je bil Ernest in dva vrhunsko usposobljena varnostnika Tim in Leo, ki sta me običajno spremljala. Razgledal sem se po prostoru, uporno iskal obraz s slike, osebo, ki bi mi končno dala kakšno informacijo. A mi je v oči padel čisto drug obraz. Takoj sem se spomnil, da sem tega moškega že videl, nekaj časa nazaj. V prirejenem ringu se je pred brezglavo kruto publiko boril za svoje življenje. Najine oči so se na kratko srečale, čeprav je bil daleč stran. Prepoznal sem ta pogled, njegove oči so roteče kričale »reši me«. Popolnoma me je prevzel, ker je kljub klicu na pomoč deloval surovo pogumen, nepremagljiv za nasprotnika. Nikoli si ne bi oprostil, če bi ignoriral ta klic, če bi ignoriral ta vdor v najbolj zaseben in najbolj varovan del mene, moje duše.

»Chi è questo?« sem vprašal sam sebe na glas. A je bilo v prostoru preglasno, da bi me slišal še kdo. Sklonil sem se do prve osebe v publiki, pokazal s prstom in ponovno vprašal, »kdo je to?«. Brez, da bi odmaknil pogled z dvoboja, je moški glasno odgovoril »kličejo ga Iron«.

»Iron« sem si presenečeno ponovil v mislih in se zraven zadovoljno nasmejal. Končno bo tudi moje srednje ime dobilo smisel. Bandone – pola železa. 

Za trenutek sem se spogledal z Ernestom, a me je zmotil presenečeno razočaran krik publike. Po dveh močnih udarcih od nasprotnika je Irona čakal še tretji. Prepoznal sem nevaren položaj roke. Nepremišljeno in neodgovorno sem se zagnal  v ring in še pravočasno zagrabil roko, ki bi lahko zadala smrtonosen udarec. Zaustavil sem dvoboj. Ironovega nasprotnika sem sunil ravno toliko, da je ostal na varni razdalji. Vsi okoli nas so obmolknili. Drznil sem si poseči v organiziran nelegalen dvoboj, v velike vsote denarja in stave. Prekršil sem svoje lastno pravilo, pa se zaradi tega sploh nisem sekiral.

Poiskal sem pogled temačno skrivnostnega moškega ob sebi. Zagledal sem se v njegove hladno steklene sive oči. Takoj sem ugotovil od kod izvira njegov vzdevek, Iron.

»Imaš lastnika?« sem vprašal strogo in zraven pomislil, da bi bil jaz z veseljem njegov lastnik. Nisem ga presenetil, a sem čutil, da ga je bilo vseeno malo strah. Pokimal je v odgovor in pogledal čez svojo ramo. »Kdo je njegov lastnik?« sem vprašal pogumno na glas, medtem ko sem v roki držal Ironovo dlan. Nihče se ni javil, iz teme ni nihče nič odgovoril. »Kdo je njegov lastnik?« sem ponovil strogo in zastrašujoče. Za sabo sem zaznal Ernestov korak, ponudil mi je podporo.  V publiki je vstal moški in se nam približal. Pogledal me je in mi pokimal. Potem je moškemu ob sebi predal navodilo. Boj so prekinili brez razglasitve zmagovalca.

Brez besed smo se odmaknili v zaledje prostora. Nisem čakal na vprašanja. »Koliko?« sem vprašal. Moški pred mano je spačil obraz, »ni na prodaj« je lahkotno odgovoril. »Koliko?« sem ponovil, bolj strogo in brez potrpljenja. »Pozabi. Tvoj šef nima toliko denarja« je odgovoril odrezavo. »Aja?« sem rekel in se zarežal. Njegove besede so me nasmejale, ko bi le vedel koga ima pred sabo, bedak nevedni. »Svobodo si mora zaslužiti. Odkupiti. Odplačati vse kar mi dolguje« je nadaljeval posmehljivo. »Koliko?« sem vprašal še zadnjič. Končno se je zresnil, vzel listek in vsoto zapisal na papir. Morda je želel izpasti zajebano, morda je želel narediti moment bolj napet, a je izpadel le bedak, kot da ne bi znal prebrati petmestnega zneska.  

Ernest mi je v roko podal črn kovček, ki ga je prinesel iz avta. Denar sem vrgel na mizo, brez da bi ga preverjal. Oči so se mu zasvetile, denar je zanj najpomembnejši.

»Falco« je strogo omenil Ernest. »Falco?« je vprašljivo ponovil moški, končno mu je potegnilo kam spadam. Ves prestrašen je zrl vame. Pogledal sem ga, »dolgovi so odplačani. Pozabi nanj« sem rekel smrtno resno in zapustil zanikrn prostor.

Nič nisem naredil, da bi izvedel kaj več o umoru svojega brata. Sem pa dobrodušno poplačal dolgove za moškega, ki ga niti poznal nisem. Zaenkrat.

Preden sem se odpravil v svoj avto, sem zaznal pojavo v temi. Vedel sem kdo je tam, prepoznal obrise postave, čeprav je bil oblečen v zimsko jakno. S pogledom sem povedal, naj mi nihče ne sledi. Oči, barve železa so zrle vame, v moje korake, ki so se  mu približevali. »Koliko si zaslužil? Te je vsaj treniral?« sem vprašal mirno, ko sem se zagledal v zatečen in ranjen obraz. Zavzdihnil je, »dvajset odstotkov zaslužka sem dobival, za čim hitrejše okrevanje« je vse kar je odgovoril. V prsih me je zapeklo, ko sem slišal odgovor, ko sem se zavedal kako izkoriščen je bil. »Še se bova videla, Iron. Sedaj pa pojdi, svoboden si!« sem rekel in se komaj zadrževal, da ga ne bi vzel s sabo, k sebi.

Premaknil je nekaj v meni. Našel točko, za katero drugi niti vedeli niso. On je bil koda, skrivna koda do moje ledene duše, zaklenjene  že dolga leta nazaj.

 

IRON

 

Brez izbire in kakršnekoli možnosti sem se odpravil na dvoboj, ki ga je g. Remm organiziral za tisti večer. Po vsakem dvoboju sem v glavi odštel znesek, ki ga je zaslužil od zneska, ki sem mu ga dolgoval.

Naveličan in utrujen sem se usedel v svoj star pick up terenec temno modre barve, da bi se odpeljal, a se ta dan ni hotel prižgati. Pogledal sem na uro, ki me je preganjala, nisem imel dovolj časa, da bi preveril kaj je narobe z avtom, kaj teži staro mašino. Jezno sem udaril po volanu, zaloputnil z vrati in se takoj peš odpravil proti napol razpadajoči dvorani.

Čeprav sem se redno gibal v vseh začasnih službah, ki sem jih opravljaj, se moje telo še vedno ni povsem navadilo na bolečine v mišicah in izčrpanost. Večurno kidanje snega je v mojem telesu pustilo pekoč občutek, prav tako se nisem povsem zacelil od dvoboja iz tedna pred tem.

Edina stvar, ki me je držala pogumno pokonci je bila misel na moj cilj.  In prvi korak do cilja je bilo odplačevanje dolgov.

Vonj krvi pomešan z vonjem dragih parfumov in vonjem moškega potu mi je obračal želodec. Zgodilo se je že, da sem bruhal v kak kot hodnika preden sem lahko normalno zadihal v nečloveških pogojih, ki so me obdajali.

Nikoli se nisem bal nasprotnikov in nikoli nisem razmišljal o tem, da bi izgubil dvoboj. Morda sem ravno zaradi goreče želje po svobodi in trmastega karakterja kipel od samozavesti in zato tudi premagal vsakega nasprotnika. Med dvobojem sem iz sebe iztresel ves bes in jezo, odšel domov malo lažji. A nikoli srečen, to pa ne. Sreča ni bila na seznamu mojega počutja.

Tisti dan je bil drugačen, že zaradi avta, ki se ni hotel prižgati in zaradi časa, ki ni bil na moji strani. Na dvoboj sem prišel v zadnji minuti. Niti razgibati se nisem uspel, ko je množica že žvižgala in klicala imena.

Krut boj brez pravil in omejitev, brez trenerjev, brez zaščite in brez pravega ringa. Pomemben je bil samo denar, ki se je v kakem večeru obračal v vrtoglavih zneskih, o katerih smo navadni smrtniki samo sanjali lahko. Vrtoglavi zneski, ki sem jih moral tudi sam odplačevati.

Tisti dan je bil res drugačen, tudi počutil sem se drugače. V nekem momentu sem med publiko zagledal moškega, ki je zrl vame. V njegovih očeh sem prepoznal zaskrbljenost in poželenje. Nikoli prej ga nisem videl, a sem vedel, da ga želim videti še kdaj. Do takrat ni v meni še nihče prebudil te radovedne plati in želje, da zvem kdo je. Stal je tam, kot nekakšen bog. Oblečen v črno, enako kot trije moški, ki so stali za njim.

V naslednjem momentu so mi stvari skoraj ušle izpod nadzora zaradi nezbranosti. Moški pa se je kar naenkrat pojavil ob meni, za prepovedano črto. Pogumno je posegel v dvoboj in ujel roko mojega nasprotnika. Dominantno, a še vedno rahlo ga je potisnil stran od naju, na varno razdaljo.   

Že dolgo se nisem več bal dominantnih moških, a je ta zašibil moja kolena. Zazrl se je v moje oči, bil je ravno tako visok kot jaz, temne polti in širokih ramen. Njegovi lasje so bili postriženi natančno in na zelo kratko, skoraj pobrito. V roko je prijel mojo dlan, kar je bilo še bolj pogumno. Ob njegovem dotiku sem trznil, nisem maral nepričakovanih nežnih dotikov tujcev.

Množica je molčala, ne vem ali zaradi šoka ob prekinitvi dvoboja ali pa zaradi najinega možatega gej momenta. »Imaš lastnika?« me je vprašal z robustnim mirnim tonom. Njegov glas me je očaral. Rahlo sem pokimal in pogledal čez svojo ramo, v publiki poiskal g. Remm. Ozrl se je za mojim pogledom, strogo ukazal, kdo je moj lastnik.  Zgubil sem se v momentu, razmišljal kaj za vraga hoče od mene, od mojega lastnika. V misli so se mi prikradli slabi spomini, ki sem dolga leta hotel pozabiti. Slabi spomini o moškem, ki me je kupil, ko sem bil še samo nedolžen otrok. Moje mučne strahove je prekinil Billy, obvestil me je o prekinitvi dvoboja.

Bolj kot sem želel odhiteti proti domu, bolj so se mi zapletale noge. Uletel sem skozi zadnja vrata dvorane v temačno ulico. Obstal sem in globoko vdihnil, da bi se pomiril. Na levi sem zaznal zverinski zvok edinstvenega luksuznega blindiranega vozila Knight XV, kaj takega še nisem videl v živo, o njem sem samo bral. Kdo za vraga je bil v tej zanikrni dvorani tako pomemben, da se je vozil s tako zaščitenim in varnim avtomobilom.

Takrat sem ga zagledal, od avta je proti meni prihajal moški, ki je prekinil dvoboj. Ob pogledu nanj se je moje telo vznemirilo. Kdo je bil ta moški, sem se spraševal. Zagledal sem se v njegove korake v robustnih črnih škornjih, ko se mi je samozavestno približeval. Ustavil se je malo pred mano, se zagledal v moj ranjeni obraz in se ob tem nevede spačil. »Koliko si zaslužil? Te je vsaj treniral?« je vprašal radovedno. Zavzdihnil sem, »dvajset odstotkov zaslužka sem dobival, za čim hitrejše okrevanje« je bilo vse kar sem spravil iz sebe. Želel sem si, da me ne bi več spraševal. Strah me je bilo njegovih vprašanj, na katere sem odgovoril tudi, če tega nisem želel. Kot da je odgovore kar sam vlekel iz mene.

»Še se bova videla, Iron. Sedaj pa pojdi, svoboden si!« mi je rekel vzpodbudno in se bežno dotaknil moje rame. Kaj?! Svoboden? Jaz nisem svoboden.

Iz žepa sem potegnil mobitel in poklical eno redkih telefonskih številk, ki sem jih imel v imeniku. Preden sem uspel pozdraviti in pojasniti zakaj kličem, mi je g. Remm odgovoril na vprašanje, ki ga niti postavil nisem. »Iron. Končala sva. Tvoji dolgovi so odplačani. Pozabi name in jaz ne vem več zate« je rekel strogo in skoraj plašno ter prekinil vezo.

 

Z vsakim korakom, ki sem ga naredil je cesta izgledala daljša, brezkončna. Obupal sem, obstal in gledal kako svetloba izginja v temo, v močnem nalivu dežja.  Sledil sem luči in to ni bila kar tako ena luč. Bilo je sonce, ki je kukalo izza oblakov, naznanjalo konec neurja.

Na kocu teme je vedno sonce, ki vzide. Neke sanje, ki se izpolnijo, kot mavrica, ki se iznenada pojavi na nebu. V takih trenutkih sem ljubil nevihte. Nevihte so združevale sanje z realnostjo. Minilo je pet dni od mojega zadnjega dvoboja, ki je bil prekinjen. G. Remm me res nikoli več ni poklical in tudi tisti drugi moški se ni pojavil. Čeprav sem čakal, kdaj bo prišel po svojo lastnino, po mene, po to kar je odkupil.

 

 

​