NJEGOV ŠOPEK - (uvrščena med pet finalistov Festivala mlade literature Urška 2018)

​

Erotični roman, 2020

Število strani: 163

Format: 12x19 cm

Vezava: Mehka

Založba: Kulturni center Maribor, Zbirka Beyond the frontier 002

ISBN: 978-961-6781-32-9

Stanje: IZDANA

NAKUP: https://docs.google.com/forms/d/e/1FAIpQLScM0OfmNHQQKiZsOj_iCPtHXC_ibHx50zj2BZv_L4T_0H7hlw/viewform

​

​

PROLOG

 

Leto 1351

 

Kot bi se zbudil iz zares dolgega spanca, se male otroške oči počasi odprejo. Pretegne se in pogleda okoli sebe, sam je, popolnoma sam. A ga ni strah. V želodčku mu zakruli, par metrov stran na grmičku zagleda rdeče jagode. V sebi čuti, da niso strupene. Pogleda jih res poželjivo in jagode same prispejo k njemu. V trenutku se počuti tako šibko, da raje vstane in gre sam do njih. Nerodno jih nabere v pest in si jih stlači v usta. Potem iz reke popije malo vode. Na drugem bregu vidi srno, ki zre vanj. Nasmehne se ji, vesel, ker se ga ni ustrašila. V spomin si vtisne njen vonj in njene oči. Pot ga odnese proti glasovom, ki jih sliši. Kmalu ugotovi, da so veliko dlje, kot je mislil, da so. Prav tako ga plaši, ker sliši vsak premik gozdnega bitja, vsak vonj zazna in vse okoli sebe dojema drugače kot včasih z mamico in očijem.

»Dete, kam pa ti? Čigav pa si?« vpraša prijazna starejša ženka, ko prispe v nekakšno vas. Otrok skomigne. »Kje imaš starša? Kako ti je ime? Koliko si star?« nadaljuje ženska. »Vernon sem, tri leta imam,« odgovori Klavdij in ženici razkrije le svoje srednje ime. Ženica po imenu Agnes vzame nepoznanega, prisrčnega in umazanega otroka k sebi ter ga oskrbi. Dogodek vzame kot znamenje, kot tolažbo za svojo žalost, da nikoli ni mogla imeti svojih otrok. Osemnajst let, vse do njene smrti, je Klavdij Vernon njen sin, njen razlog za življenje.

 

Leto 2020

 

Niobe in Julijan sedita v majhni kavarni pred veliko poslovno stavbo v središču mesta. »Mater, je lep,« reče Niobe, ko se zagleda v prijatelja, ki se jima približuje po ulici. Julijan se zasmeje. »Še vedno nisi prebolela tega, da je gej,« ji odgovori. Niobe se nasmehne, v sebi ve, da je sprejela Klavdijevo spolno usmerjenost, še vedno pa ne more, da svojih oči ne bi spočila na njem.

»Lahko verjameš, da v vseh stoletjih še ni srečal svoje sorodne duše?« komentira Niobe. »Veš, kaj to pomeni, ne …« doda Julijan. »Njegova šibka točka še ni razkrita …«  nadaljuje Niobe in ugiba: »Mogoče je pa on nima, mogoče je zato tako močan.« »Vsak jo ima, Niobe, tako ali drugače,« modro odgovori Julijan in z nasmehom pozdravi Klavdija, ki elegantno prisede za njuno mizo.

 

 

»Z.K.«

 

Pričenjal sem se prebujati, svetloba je skozi žaluzije na oknih počasi silila v sobo. Pretegnil sem se in zagodel. Slišal sem, kako se mi je Paco približal in me nežno polizal po obrazu. Ne da bi ga pogledal, sem vedel, da je on. Denali nikoli ni spal v spalnici, če sem imel koga pri sebi. Včasih so me ljudje spraševali, kako vem, kateri je kateri, glede na to, da sta skoraj enaka. A nista bila enaka. Denali je bil resen, zvest, robusten in zaščitniški, Paco je bil igriv, nagajiv in zelo družaben. Dve leti nazaj sem izgubil starša v nesreči. Od prijateljev sem še isti teden dobil dva rjava mladička rodezijskega grebenarja. Denali in Paco sta tako postala moja nova družina.

Počasi sem vstal in zavzdihnil ob pogledu na Oliverjevo razgaljeno telo ob meni. Prejšnji večer sem se zopet napil, samo zato, da sem imel razlog, zakaj ne morem biti njegov prvi. Oliverja sem poznal že leta. Že kot majhen fant je s svojimi starši zahajal k nam v cvetličarno. Vedno je bila med nama kemija in z leti je fant postajal neverjetno lep in privlačen. Bil je veliko mlajši od mene. Že dolgo časa me je osvajal, a sem se zavedal njegove mladoletnosti in sem zaradi tega vztrajno zatiral svojo željo po njem. Mesec dni nazaj pa je postal polnoleten. Nekajkrat je prišel k meni na obisk in dvakrat me je spremljal na zabavo. Poljubljala sva se, kdaj je tudi prespal pri meni, to je bilo pa tudi vse. Vedno sem mislil, da me nekje globoko v duši zadržujejo in ovirajo njegova leta. Pa sem ugotovil, da temu ni tako. Čeprav je bil nadvse lep in seksi, čeprav sva se razumela in bi načeloma lahko bil moj fant. Jaz nisem bil prava oseba zanj. Jaz nisem bil aktiven, poznal sem se, slej kot prej sem vedno poiskal nekoga, ki me je nedostojno in grobo pofukal, brez vprašanj, brez pojasnil. 

Naredil sem par mirnih korakov do hodnika. Denali je užaljeno spal na preprogi pred kopalnico. Počohal sem ga za ušesi in mu na gobček pritisnil poljubček. Med naju se je isti trenutek zrinil Paco. Naredil sem še par dodatnih korakov in oba spustil ven skozi teraso. Mrzel zimski zrak mi je butnil v obraz, da me je zmrazilo. Vrata sem pustil odprta, da se je hiša malo prezračila.

Ura je bila zame že pozna. Nedelje sem imel najraje, ker je bil to edini dan, ki sem ga imel samo zase. Edini dan, ko na posestvu nisem imel nikogar. Edini dan, ko moja cvetličarna z vrtnarijo ni bila odprta. Edini dan, ko mi ni bilo treba delati. No, skoraj, nekatere rastline je bilo potrebno negovati prav vsak dan.  

Stopil sem pod tuš in po svojem telesu spustil vročo vodo. Namilil sem se in se spiral tako dolgo, da sem se pregrel. »Jutro, Zander,« je zaspano rekel Oliver, ko sem stopil izpod tuša. Nagajivo se je nasmejal, ko je z očmi premeril moje mokro golo telo. »Zapri vrata, piha s terase,« sem odgovoril in ga poljubil na čelo. Zagodel je in z roko segel po mojem tiču. Potem je pokleknil in me vzel v usta, preden sem lahko karkoli rekel. V trenutku, ko sem prodrl v njegova nedolžna usta, sem otrdel. Njegov jezik je bil tako topel in gladek. Bil je nežen, vzel si je čas. Spretno me je lizal in sesal. Grabil sem ga za lase. Potem sem vzel njegovo roko in mu nakazal, naj gre vame. »Še enega …« sem zašepetal pohotno, ko je prodrl vame s prstom. To je bilo tisto, kar me je popeljalo do orgazma. Skoraj nikoli mi ni prišlo, če nisem imel česa v svoji ritki. »Tako sem si te želel,« je zadihano rekel Oliver in ob tem rahlo zardel. Objel sem ga in ga poljubil na mlada usta. »Pridi, nama bom naredil zajtrk,« sem predlagal.

 

Popoldan sem šel na sprehod do Iana, svojega najboljšega prijatelja. Živel je v hiši pol kilometra naprej od mene z dobro prijateljico Shaio in sostanovalcem Tinom, ki ga še nisem spoznal. Vonj v hiši je bil še vedno neznosen, enako kot prejšnji večer po zabavi. Vse stvari in smeti so ležale razmetane naokoli. Sledil sem glasovom v dnevno sobo. Ian in Shaia sta ležala na sedežni in se režala. »Opala … končno sta se mečkala,« mi je rekel Ian, preden se je odmaknil in naredil prostor na sedežni. »Oliver mi je javil,« je dodal pojasnilo. Zavzdihnil sem, odkimal in se nasmejal. »Zakaj mu preprosto ne poveš, da imaš raje, če tebe kdo napiči,« je komentirala Shaia in mi podala zeliščni zvitek. Odklonil sem in raje naredil požirek vodke, ki je še ostala v steklenici na klubski mizici. »Zato, ker ni tako preprosto …« sem odgovoril resno. »Ja zato, ker ti ni čisto vseeno zanj,« je dodal Ian.

 

Domov sem se vračal pozno, ko se je zunaj že stemnilo. Bilo je mrzlo in megleno, čez kapo sem si nadel še kapuco in svoja usta prekril s pisanim šalom, ki sem ga imel okoli vratu. Paco je hodil kaka dva metra pred mano po pločniku, medtem ko je bil Denali na moji levi na povodcu. Hodil sem počasi, ker so bili pločniki tu in tam še vedno zaledeneli. Mimo nas se je peljal le en avtomobil, na mrzel nedeljski večer je večina ljudi ostajala doma. Daleč pred sabo sem zagledal postavo, ki se nam je kar hitro približevala. Po obrisu sem predvideval, da je moški. Nisem ga dobro videl, bil je zavit v temen šal. Odmaknil se je na prazno cesto in ko se je približal še bolj, sva se spogledala iz oči v oči. Za kratek čas se mi je zazdelo, da so njegove oči žareče vijolične barve, ko pa sem pogledal še enkrat, sem videl, da so modre. Pogleda skoraj nisem mogel odmakniti od tega nepoznanega moškega. V glavi sem slišal stavek znanega brazilskega pisatelja, ki je skoraj neznosno odmeval v meni: »Nihče ne zbeži pred svetlobo oči svoje druge polovice.«

Denaliju moški ni bil všeč, zarenčal je in me sunkovito potegnil v levo, da bi ga dosegel. Prav čas sem ga obdržal in za ovratnico prijel še Pacota. »Denali, pa kaj ti je zadnje čase …« sem rekel jezno na glas. Pogledal me je, Paco pa se je kar usedel ob naju. »Oprostite,« sem hitro in vljudno rekel moškemu, on pa se je le rahlo nasmehnil in nadaljeval korak v temno noč.

 

»K.V.T.«

 

 

»Bedaka, dovolj vaju imam, vaju in vajinega neupoštevanja pravil,« sem glasno zahrumel in nadaljeval: »Prenehajta biti tako lena in si začnita sama loviti hrano, ne pa, da jo kradeta bolnišnicam, lovcem in ljudem. In umijta se, ker smrdita.«

Kako pestro in raznoliko je bilo včasih moje sodniško delo. Zaradi tega sem si skozi življenje nabral nekaj prijateljev in veliko sovražnikov. In kako neumna so bila nekatera nadnaravna bitja. »Zadnjič vaju opozarjam,« sem rekel, vstal in stopil za lena volkodlaka. »Spremljam vaju,« sem pojasnil in jima v glavo potisnil svoj kazalec. »Au, to boli!« je zagodrnjal desni. Samo zavzdihnil sem, rana se mu je v nekaj sekundah zacelila nazaj. Njune drobne možgane sem označil, ko bosta spet kradla, bom vedel. »Izginita in bolje za vaju, da se ne vidimo več!« sem ukazal strogo in resno.

Včasih sem za kak trenutek postal navaden smrtnik, človek. Preden sem se odpravil domov, sem šel peš na sprehod. Hodil sem po zaledenelem pločniku, ko sem daleč pred sabo zagledal človeka z dvema psoma. Najprej sem se mislil izogniti srečanju in se spremeniti v ptico, da bi odletel, a me je nekaj vleklo naprej. Toliko različnih občutkov sem zaznal v teh treh bitjih naenkrat, da sem potreboval kar nekaj časa, da sem jih ločil. Zavohal sem psa, zaznal njun pogled, zaslišal pospešeni utrip človeškega srca. Spogledala sva se iz oči v oči, seveda sem svoje prave oči zakril z modrimi. Njegov pogled je bil tako … domač, tako privlačno nov, tako … Zaznal sem pasjo jezo in se odmaknil, še preden se je pes na povodcu zagnal vame. Branil je svojega lastnika, zaznal je nevarnost v meni. Moškega pa je bilo malo sram. »Oprostite,« mi je rekel vljudno, sam pa sem se mu samo nasmehnil in nadaljeval korak proti domu.

 

Sedel sem dnevni sobi in srkal svoj najljubši alkoholni zvarek. Pri vhodnih vratih je potrkalo, zaznal sem Julijanov prihod. »Vstopi,« sem odgovoril. Nasmehnil sem se ob vonju, ki je prišel v moj nos. Julijan je s sabo prinesel moje najljubše piškote. »Spet si pekel,« sem komentiral. Usedel se je na fotelj nasproti mene in pokimal. »Ja, dolgčas mi je bilo,« je odgovoril in se zraven zvito nasmehnil. Julijan je bil moj najboljši, najbolj zvest prijatelj. Najino poznanstvo je segalo stoletja nazaj. Morda lahko rečem, da je bil eden redkih, ki sem mu zaupal. Julijan je bil izmenjevalec oblik, star in močan, ter zelo iznajdljivo izpiljen v svojih sposobnostih.

»Zadnjič sta spet govorila o meni,« sem bežno navrgel. Počakal je, da sem se odmaknil v kuhinjo. »Ja, Niobe je začela. Si nama prisluškoval, a ne?« je odgovoril. »Ne, nikoli vama ne prisluškujem, le svoje ime sem zasledil … potem pa sem res poslušal, ja, zanimalo me je, kaj imata za povedati o meni,« sem bil drzen. Julijan se je nasmehnil. »Jaz mislim, da se ti nikamor ne mudi, boš že našel tistega pravega … saj ni, da se ti leta iztekajo,« je komentiral in se zarežal. Obrnil sem se in pogledal skozi okno. Zunaj je zopet začelo snežiti. Globoko sem vdihnil. V mislih sem videl zelene oči, ki sem jih srečal nekega večera. »Klavdij, zakaj se je utrip tvojega srca tako pospešil? Si mi morda pozabil kaj povedati?« je bil Julijan direkten. Nisem si mislil, da se bo oziral na moje občutke. Nagonsko sem se zaprl pred njim, ne da bi mu karkoli odgovoril. »Hej, ne zapiraj se pred mano, ne skrivaj svojih čustev,« je zatarnal Julijan, ko ni mogel več zaznati mojih občutkov. »Tvoj prijatelj sem, nikomur ne bom nič rekel, prav tako te ne bom vprašal nič več, boš že sam povedal, ko boš pripravljen,« je iskreno dodal. Obrnil sem se in ga pogledal. »Hvala,« sem rekel in rahlo pokimal z glavo. »Torej je nekdo,« je izzivalno odgovoril in se zarežal. Zavzdihnil sem in vanj zagnal blazino s sedežne. »Au, ej, to ni pravično,« se je pritožil, pograbil blazino in jo vrgel nazaj na sedežno. »Daj, nama nalijem še enega,« je predlagal in v roke pograbil steklenico edinstvene oblike.