NEBEŠKI ODVETNIK

​

Število strani: 211

Stanje: KONČANA

​

​

PROLOG

 

Pred petimi meseci - avgust

 

 

»Že prihaja, ličenje se je zavleklo« mi je šepnila moja poročna priča na uho. Na ramo mi je položil roko, da bi me pomiril.

 

Vdihnil sem, bitje mojega srca se je za malenkost umirilo. A ne povsem, kepe v želodcu so ostale. A je bil moj poročni dan, vsi so mi govorili, da je to normalno.

Stopala je po, s cvetjem posuti, potki. Vedno bolj se mi je približevala. Bila je tako lepa. Poročna obleka se je oprijela njenega postavnega telesa, za  sabo je vlekla dolgo vlečko. Za kratek čas sem pokukal njena stopala v prestižnih belih čevljih z visoko peto in diamanti. Od nekdaj sem imel rad čevlje.

Obstala je pred mano, me pozdravila z nasmehom. Potem se je počasi sklonila k meni in pustila, da sem jo v pozdrav poljubil na lice. Tisti dan je tako dišala. Tisti dan je imela čisto poseben vonj. Vonj, ki me je odpeljal stran. Tako daleč stran, da sem se poročil in izrekel usodni »da« brez da bi se tega dejansko zavedal. Ko sva se poljubila in so vsi okoli naju veselo ploskali, sem opazil tudi njen novi priokus. Ko sva se objela, je vonj postal še intenzivnejši. In zvečer, ko sva bila sama, je bil okus še bolj izrazit. A sem takrat že vedel. Na njej sem vohal moškega. Moški vonj na njej me je tako zelo vznemiril, da sem bil pripravljen oprostiti. Vse, da bi bil tudi sam čim dlje v stiku z moškim, ker je bilo preko nje. Ker tako ni bilo narobe, ni bilo prekleto, ni bilo grešno, ni bilo prepovedano.

 

R. L. SINAGRA

 

»Ali lahko gre še na slabše…« sem jezno zamrmral sam sebi in pogledal na uro. Še vedno nisem mogel verjeti, da mi je avto crknil ravno na tak dan, ko se mi je najbolj mudilo. Na dan, ko niti nisem bil v svojem mestu, ampak nekje v popolnoma neznanem kraju, kjer niti niso imeli stalnega mojstra za Jaguarje. Sam sebe sem še enkrat okaral, ker nisem poslušal Ajtena, ko je predlagal naj si najamem voznika. »Gospod Sinagra, gospod…« me je ogovoril moški in me komaj prebudil iz miselnega sprehoda. Pokimal sem in ga pogledal. »Rad bi vas samo obvestil, da smo našli mojstra in da že dela na vašem avtu« je rekel prijazno. Zopet sem pokimal, močno sonce, ki je sijalo vame, me je popolnoma onesposobilo. »Vam lahko kaj ponudim, medtem ko čakate?« je bil vljuden možakar. Ker nisem hotel še tretjič pokimati, da ne bi izpadel bedak, sem rekel »steklenico vode bi, prosim«. »Tam na vogalu je lokal, recite, da je na naš račun…« mi je pojasnil in šele takrat sem se zavedal, da me ni imel namena postreči. Pograbil sem aktovko in suknjič, ki je ležal preko ograje pred delavnico, ter stopil korak proti lokalu.

Vstopil sem v lokal, bil je skoraj prazen le v kotu je sedel starejši možakar in bral dnevni časopis prejšnjega dne. V lokalu je bilo tako hladno kot, da sem stopil v drug letni čas. Pomislil sem ali se jim je morda klimatska naprava pokvarila in se je ne da ugasniti. Natakarica me je nejevoljno pogledala za kratek trenutek, potem se je obrnila k ženski s katero je že prej klepetala in ji na hitro dodala še par umazanih tračev. »Vodo v steklenici« sem rekel mirno, ji na pult položil najmanjši bankovec in v roko pograbil steklenico. Želel sem čimprej nazaj ven, njeno vračanje denarja in iskanje kovancev pa se je zapletlo v obvezno klepetanje z drugo žensko. Ves razdražen sem zavil z očmi in glasno odzdravil, preden sem izstopil nazaj v poletje.

»Vaš avto je popravljen, lahko stopite v delavnico« mi je na hitro rekel nek drug moški preden se je usedel v enega od avtov. Očitno jih je tu kar mrgolelo. »Hvala« sem mu odgovoril in stopil proti eni od delavnic. Ko sem našel pravo, sem postal na vhodu in odpil požirek vode. Zijal sem v svojega Jaguarja in sploh nisem opazil kako nekdo opazuje mene. »Veseli me, ko vidim, da je lastnik bolj seksi kot avto« je rekel šarmanten moški glas. Pogledal sem na desno in zagledal zelo privlačnega ogromnega moškega, oblečenega v nekakšen delovni pajac, ki je razkrival celoten zgornji del telesa. Povsod je bil črn in popackan od mehaničnega dela in to ga je naredilo le še bolj seksi. Nisem se mogel upreti pogledu nanj in tič med nogama mi je izdajalsko trznil. Moški se mi je približal in z roko zdrsnil po mojem obrazu medtem ko je svojo drugo roko zarinil v svoj pajac. »Mislim, da morava podpisati papirje« je rekel tiho in odprl vrata pisarne. Takoj, ko sem odložil svoje stvari, me je nabil na steno in me poljubil. Mater kako spreten jezik je imel. Odpiranje moje srajce bi mu vzelo preveč časa, zato je kar pokleknil pred mano, odprl gumb in zadrgo ter me brez pomisleka vzel v usta. Tam je bil njegov jezik še bolj spreten. Godel in predel sem od užitka, vedel da hočem še več. Roko sem potisnil v majhen stranski žep na svoji aktovki in ven potegnil zavojček kondoma. Z eno potezo je slekel svoje hlače in si na enormnega tiča nadel kondom. Naslonil me je na mizo in iz predala potegnil tubo lubrikanta. Nasmehnil sem se, rad sem imel pripravljene moške. Ob njegovi velikosti sem zatisnil oči in globoko vdihnil, da bi se ga čimprej navadil, da bi čimprej užival v njem. Moški je godel, ko je širil mojo tesnost, potem se je počasi premaknil, zopet poiskal moje ustnice. Lagal bi, če bi rekel, da sva rabila kaj več časa kot par minut. »Ne pozabi vzeti papirjev« je rekel, ko je pred mano izstopil iz pisarne in mi še zadnjič pomežiknil. Skoraj sramežljivo sem se mu nasmehnil, se oblekel, vzel svoje stvari, pograbil papirje in odhitel v mehanično trgovino, da bi poravnal račun. A so mi pred tem po tleh zletela očala in se razbila v zgornjem desnem kotu.  

Pohodil sem plin, da bi se čimprej vrnil nazaj v mesto.  Želel sem pridobiti čim več izgubljenega časa, čeprav sem vedel, da sem ga izgubil še več, ko sem se ustavil doma, da sem se stuširal in si zamenjal obleko. Moje običajno parkirno mesto je bilo zasedeno, kar bi lahko na tak dan pričakoval. V roko sem pograbil telefon in poklical svojega asistenta Ajtena, »sestanek ob enih obdrži, tega ob dvanajstih pa prestavi« sem rekel in že prebiral elektronsko sporočilo, medtem ko sem čakal, da mi pripravijo kavo za sabo. Podrsal sem po ekranu in poklical, »Kolya, rabim nov avto« sem rekel odločno. »Sem slišal nekaj, ja… haha… saj veš kako govorice krožijo po pisarni« je odgovoril zlobno. »Jebi se« sem mu zabrusil in prekinil. Moj brat je bil včasih res bedak, a je bil eden redkih, ki me je poznal. Verjetno je že celo jutro brskal kateri avto bi mi najbolj odgovarjal in vedno je izbral popolnega.

Prečkal sem cesto in vmes prebral očetovo sms sporočilo. Zopet mi je poslal link od razpisanih delovnih mest za sodnika. Jezno sem zaklel in pritisnil tipko »izbriši«.

Moj dedek je bil sodnik, moj oče je sodnik. Midva z bratom sva vrhunska odvetnika. A bi moral biti eden od naju tudi sodnik. Brat je prelen pizdun, da bi naredil kaj v tej smeri. In jaz nočem biti sodnik. Končno sem si uredil življenje, nočem sprememb, sem si trmasto mislil. »Fak, pizda, šit« sem jezno klel in vmes prebral ravno prispeto elektronsko sporočilo. Nekaj je švignilo mimo mene in kava v roki se mi je zatresla. Papirji so mi zleteli po tleh in na koncu sem od obupa na tla spustil še aktovko. Počepnil sem in ob mene je počepnil nek moški. Oba skupaj sva pobirala papirje in zrla v razlito kavo. Ponovno sem grdo zaklel in zagodel od jeze. »Očala imate razbita« mi je rekel moški, a sem se samo namrgodil in pobiral dalje. »Slab dan imam in sovražim ponedeljke« sem tiho pojasnil. Moški se je le nasmejal in rekel »dovolite, da vam pomagam, kletvice vam ne bodo«. Njegove besede so me še bolj razjezile »pa kaj ste vi, duhovnik« sem odvrnil skozi zobe. »Skoraj« je bil direkten moški. »Oh, fuck me« sem odvrnil brezglavo. »Prosim?« je vprašal. »Nič, nič« sem odgovoril hitro in kar se da prijazno. Potem sem zagledal njegovo obutev in ga šele takrat zares pogledal v obraz. Obutev je bila tisto, kar sem najprej opazil na moškemu. Seveda, če ni bil prej že napol nag. Bolj kot so mi bili všeč njegovi čevlji, bolj mi je bil po navadi všeč tisti moški. In to je držalo v večini primerov. In tudi tokrat. Takoj sem prepoznal njegove klasične usnjene boat čevlje znamke Church's. Zelo so pristajali k njegovemu poletno elegantnemu videzu.

Zrl sem v njegove višnjevo modre oči, ki so bile zelo tople kljub nenavadni ledeni barvi. Bil je veliko višji, starejši in bolj možat od mene in njegovi črni lasje so zgledali noro mehki ter igrivi. Nasmehnil sem se in on se mi je prikupno nasmehnil nazaj. Vstala sva in v roke mi je podal kup papirjev. Potem je pobral še mojo aktovko in mi jo prijazno podal v drugo roko. Odprl sem usta, da bi rekel nekaj, karkoli – pa ni šlo. »Naj bo vaš dan od sedaj naprej lepši« je mirno rekel in me bežno potrepljal po rami.

Takoj v tistem trenutku sem vedel. Ne bo lepši samo moj dan, celo moje življenje bo lepše.

 

R. L. MALON

 

»Nobenega otroka več!« sem zabičal sam sebi, ko sem v četrtek zjutraj sedel in čakal, da so se vsi zbasali v družinski avto. Po tihem sem si želel, da bi katera od punc čimprej našla kakšnega fanta. Prisotnost še kakšnega moškega v družini bi mi prišla prav. Rodan, moj desetletni sin je bil edini moški poleg mene in oba sva morala prenašati tri tečne ženske, ki so imele PMS vedno ob istem času. Z Rodanom nisem imel najboljšega odnosa in ravno je bil v obdobju, ko je sovražil vse okoli sebe. Mojo najstarejšo, petnajstletno hči Lene je razganjalo na vse strani in trinajstletna Norma je cel čas visela na pametnem telefonu, brala knjige ali stripe in gledala nekakšne japonske risanke.

»No,  boš speljal« je rekla žena Diana in mi na ramo položila roko. Zdrznil sem se, vzdihnil in se odpeljal na pot. Najprej sem na eni strani mesta pred katoliško osnovno šolo odložil Rodana, Normo in Diano, ki je bila učiteljica zgodovine in spoznavanja ver. Čez nekaj minut in ovinkov pa sem na škofijski gimnaziji na drugi strani mesta odložil še Lene. Končno sem bil deležen trenutka tišine in glavobol je rahlo popustil. Vdihnil sem in se odpeljal proti centru mesta, kjer sem delal.

Svojo službo sem imel res rad, v podjetju sem delal še preden sem dokončal študij teologije, pa tudi kasneje, ko sem delal doktorat. Vedno sem se znašel in znal popolno zapolniti vsa delovna mesta v podjetju. Ko je preteklo že nekaj let je direktor v meni videl potencial. Želel je, da se pridružim uredniški in založniški ekipi, sam pa sem vedel, da nisem človek, ki bi lahko cel svoj delovni čas preživel v pisarni. Zato sem privolil pod pogojem, da lahko še vedno skrbim za nabavo, naročila in preverjanje stvari, ki smo jih prodajali v trgovini. Prav tako sem kdaj menjal kakšno prodajalko, uredil kakšno tehnično stvar in vodil različne tečaje, ki smo jih imeli. Eden med njimi je bil tudi katoliški tečaj za zaročence in mladoporočence. Preostali čas pa sem posvetil uredništvu in založništvu. Velikokrat sem ostajal na delu preko delovnega časa, kar mi nikoli ni bilo odveč ali pa sem si delo nesel domov.

Kje bom začel svoj delovni dan in kaj bom postoril najprej sem si izbral vsak dan spotoma, čisto odvisno od volje. Tisti dan nisem želel v pisarno, zato sem šel najprej v skladiščne prostore v pritličju stavbe. Pregledal sem naročila in pripravil pakete za odpremo. Potem sem naročil stvari, ki so nam manjkale, spil kavo s sodelavkami, ki so delale v trgovini. Tik preden sem se odpravil v svojo pisarno sem brez pravega razloga dvignil pogled skozi velika steklena okna na veliko notranje dvorišče, ki smo si ga delili z veliko upravnimi in drugimi podjetji katerih stavbe so se dotikale med sabo in bile strnjeno pozidane, ker smo bili v središču mesta. Med nekaj mimoidočimi sem zopet videl isti obraz. Že tretji dan zapored, vsakič ob popolnoma drugi uri, zato sem vse skupaj povezoval z usojenim naključjem. Nisem poznal goreče sladkega občutka v svojih prsih in vročine v srcu, ki se je pojavila v meni, ko sem ga zagledal. Zakaj ga nisem opazil nikoli prej? Zakaj sem ga sedaj, odkar sem mu prijazno pomagal, videl vsak dan, tudi v svojih sanjah. Njegovi živahni rjavo oranžni lasje, njegova urejena postava, zaspane misli, čvrst odločen korak v Santonijevih črno rjavih čevljih z dvema zaponkama, vrhunska obleka, usnjena poslovna aktovka The Bridge v rjavi barvi z miniaturno broško v obliki in barvi mavrice, kava v roki, na zapestju ena od Holzkernovih modernih naravnih ur v edinstveni barvi in dizajnu. Vsak dan je bil kot popolna oblika iz ravnila.    

 

Šele ko sem prišel v kopalnico sem začutil in opazil mokroto v spodnjicah. Takrat sem se zavedal, da se nisem zbudil samo zaradi sanj, ampak zaradi izliva. Prijel sem se za rob umivalnika, globoko vdihnil in si potem z mrzlo vodo umil obraz. Bil sem popolnoma razočaran in jezen nase. Kaj takega se mi ni zgodilo že od osnovne šole, ko sem v sosedovi hiši videl revijo z napol golimi telesi. Nisem razumel zakaj sem bil kar naenkrat tako šibak, podvržen grehu. Bilo je nedopustno in bilo me je sram. Z jezo sem s sebe slekel spodnji del pižame in spodnjice ter jih spral pod vodo, da jih Diana ne bi videla.

Vrnil sem se v posteljo, Diana je spala zelo trdno, zato ni opazila, da sem šel vmes stran. Ležal sem na hrbtu, skušal zaspati nazaj. Zaprl sem oči, a sem videl temo le kratek čas. Takoj zatem so me preplavile slike zelenih oči z rjavimi pikami skritimi za očali, prikupen nasmeh, polne ustnice, elegantne mehke roke, ki nikoli niso počele zunanjih fizičnih opravil in prameni skoraj peklenih rjavo oranžnih las. Bal sem se teh vizij. Odprl sem oči in se zagledal v strop. Srce mi je bilo kot zmešano, slišal sem ga. Potem sem zopet vstal in pokleknil ob posteljo. Sklenil sem roki in molil, prosil za opuščanje in mir.

 

»Ron! Ron, zbudi se! Od doma moramo…« je skoraj kričala Diana in stresala moje telo, jaz pa kar nisem mogel odpreti oči. Zagodel sem in rekel, »pojdite danes s tvojim avtom, jaz bom šel k frizerju«. Pihnila je, jaz pa sem se pokril čez glavo. »Zamudil boš v službo« je omenila mimogrede in strogo dodala, »da ne boš zopet pozabil na večerno Mašo, Basilina hči Veronika poje danes«.  Še bolj glasno sem zagodel, Diana pa je rekla »Ron, tvoja nečakinja je, spodobi se!«. Slišal sem kako je jezno odkorakala v spodnje nadstropje, njene petke so odmevale po celi hiši.

»Težko jutro?« je vprašal frizer Glen, ki me je vedno strigel. »Ne, težka noč« sem iskreno odgovoril, a se mi je ob tem le rahlo nasmehnil in rekel »ko te postrižem, bo boljše«. Z Diano sva obiskovala ta velik frizersko kozmetični salon na severu mesta odkar se je odprl in vedno sva bila zelo zadovoljna. Včasih sva prišla skupaj, kadar pa je Diana rabila še kozmetične storitve ali daljše frizerske zadeve, je šla sama. Tudi za najino poroko, so jo uredili tu in tudi otroci so radi prihajali sem. Na voljo so imeli veliko osebja in lahko si izbral kogarkoli, ki ti je ustrezal.

Pri receptorki za pultom sem poravnal račun in se obrnil proti izhodu. Stopil sem proti vhodnim vratom in se skoraj zaletel v moškega, ki je vstopil v salon. Nerodno sva se spogledala. Videl sem kako je zardel v lica, sam pa sem skušal zatajiti podivjano bitje mojega srca. »Hej« je rekel ne preveč na glas, me na hitro pogledal v oči, z desno roko malo popravil svoja očala in se mi prikupno nasmehnil. »Hej« sem ponovil in se mu nasmehnil nazaj. Obstala sva na vhodu, kot da ne bi več vedela kam sva namenjena. »Hvala. Ker ste mi pomagali zadnjič« je rekel tokrat bolj odločno in pogumno. »Ljudje rastemo takrat, ko nesebično pomagamo drugim« sem mirno dodal in videl kako je razmislil o mojih besedah. Potem sva drug drugemu rahlo pokimala v pozdrav in skrila vsak svoj nasmeh.