NOSIL JE RAZTRGAN DŽINS

​

Število strani: 192

Stanje: KONČANA

​

​

PROLOG... 

»Ak ne moreš kar tako domov vlačiti svojih simpatij« je vpil oče in mama se je držala za glavo. »To je mafijski dom, tu smo varni, ravno zato, ker tujci nimajo vstopa. Poznaš pravila mafije« je nadaljeval strog glas. »Nikoli ne bom del mafije in takoj, ko bom osemnajst, izstopim« je otročje trmasto zavpil Anet Kvin. »Pazi kaj govoriš, morda ti takrat ne bom dal možnosti izbire« je jezno zavpil oče. »Točno vem kaj govorim. Nikoli ne bom del te igre« je vztrajal petnajstletni fant. »Brez mafije ne bo očetove finančne podpore in tudi poti nazaj ni, to si zapomni« ga je v upanju hotel prestrašiti oče. »Tudi prav!« je odrezavo rekel Anet Kvin, ponosen nase, da se je uprl očetu.

 

 

 

»Zapomni si Krem, nikoli ne pomagaj kriminalcu. Tudi, če bo najbolj prijazen na svetu, tudi, če bo neizmerno lep in privlačen. Službo drži čim dlje stran od svojega privatnega življenja, le tako se lahko izogneš temu, da boš ranjen ali pa, da boš izgubil… tako kot jaz« je Kremu modro svetoval dedek. »O čem se pogovarjata?« je vprašal Kremov oče. »Oče, dobil sem pisni odgovor, sprejeli so me na fakulteto« je mirno  in ponosno rekel Krem. »Ne, ni res. Ne boš kriminalist, ne bom izgubila sina v nekakšni bedasti misiji pod krinko« je vznemirjeno zavpila Kremova mami. »Na družino, ženo, otroke lahko skoraj pozabiš« je dodal oče. »Tudi na nas boš pozabil, za nič več ne boš imel časa« je žalostno dodala Kremova starejša sestra. Krem pa je zavzdihnil, pogledal dedka in rekel »nekaj me vleče tja, to je nekaj kar si želim početi. Na pamet poznam vse dedijeve napake, vse izkušnje in zgodbe. Obljubim, da bom še boljši kot on, obljubim, da bom nepremagljiv, obljubim, da boste ponosni name«.

 

​

Anet K. S. - Misthios

 

»Bomo začeli, danes sem nekako lačen« sem rekel in se zarežal. Pred snemanjem običajno nisem jedel od prejšnjega dne, torej skoraj štiriindvajset ur. Kljub dolgoletnim izkušnjam in zadovoljstvom s svojim telesom me je še vedno malo skrbelo kako bo vse skupaj izgledalo na posnetku, ker se na kameri vidi vsak košček telesa. In ničesar se ne da skriti, prav ničesar. Prav tako je bilo pomembno, kako pripravljen si bil. Snemati nekaj kar se bo predvajalo neštetokrat in v neskončnost, je bilo potrebno posneti pravilno že v prvem poskusu. »Pa dajmo, scenarij tako poznata, ne« je rekel snemalec in režiser Ojon. Ojon je bil moj dober prijatelj, spoznala sva se pred šestimi leti, ko je naletel name v enem od klubov. Takoj sva se ujela in delo, ki mi ga je ponudil in predstavil je bilo čisto nekaj drugega kot tisto s čemer sem se srečal do takrat.

Na zunanji strani vrat snemalnega studia je zasvetila rdeča lučka, ki jo je prižgal moj soigralec. Rdeča lučka je vse ostale prisotne v pisarnah in skupnih prostorih opomnila, da v studiu poteka snemanje.

Z mano je tisti dan sceno snemal Nash, bil je nov, šele teden dni nazaj je prišel v naš studio. To je bila njegova prva scena in izbral si je, da jo bo odigral z mano. Naš studio Bilingual je bil drugačen od ostalih. Vse scene smo prej odobrili, prav tako smo jo lahko zavrnili, če ni bila nekaj pri čemer smo želeli sodelovati. Vedno smo imeli možnost izraziti željo s kom bi snemali in tudi ideje so bile vedno dobrodošle. Scenaristka Bea je bila prav posebna ženska. Bila je starejša od nas, poročena in strejt, poleg tega, da je bila pisateljica, je pisala scenarije za naše pornografske filme, odseke in serije. Že dolga leta je sodelovala z Ojonom. Do nas je bila vedno skrbna in ljubezniva, imela nas je za sinove in nikoli nam ni sodila, da smo izbrali takšno karierno pot.

Ojon je naznanil začetek snemanja in Nash je vstopil v prostor, ki je bil tisti dan prirejena študentska soba. Takoj ko sem ga pogledal, sem videl strah v njegovih očeh. Potreboval je mojo pomoč in v trenutku sem se prelevil v svojo vlogo študenta iz višjega letnika. Po nekaj spoznavnih besedah iz scenarija sva kar hitro prešla na poljubljanje, ki pa je vedno vodilo le v eno smer.

Uporaba drog, alkohola pa tudi viagre je bila v studiu strogo prepovedana. Vse scene so temeljile na resnični medsebojni povezanosti in kemiji. Orgazem je bil zelo zaželen, ni pa bil nujen. Zato je imel Ojon tudi zaposlenega fanta Aleja, ki je spremljal naše odnose in energije, ki je vnaprej predvidel kako se bo kateri igralec ujel s kom. Naš studio je imel preko petdeset igralcev in vsak dan smo dobili kakšno novo prošnjo za sodelovanje. Vsi med sabo smo bili neizmerno povezani, veliko dni smo preživeli skupaj, tudi, če nismo snemali. V studiu smo imeli skupne prostore, kuhinjo, teraso, bazen in fitnes. Nekateri med igralci, so bili zares najboljši prijatelji ali celo partnerji. Tudi Ojon je bil vedno z nami, mogoče ravno zato nanj nikoli nismo gledali kot na našega nadrejenega.

Naši filmi, posnetki, odseki in serije so bili na povsem novi ravni kvalitete pornografskih in erotičnih vsebin. Lotili smo se raznovrstnih tematik, ki so manjkale v ponudbi, vedno smo poskušali nove stvari in raziskovali, pripravljeni smo bili poslušati želje gledalcev. Učili in preizkušali smo recimo tehnike tantrične masaže, preizkušali najboljše erotične igrače in vedno znova odkrivali erogene točke na moških telesih. Imeli smo družbena omrežja, kjer smo se pojavljali tudi igralci. Vsak teden smo objavili kakšen intervju ali videoblog. Odkrito smo se pogovarjali o vsakdanjih temah, od nege telesa do klistiranja. Enkrat na leto smo organizirali zabavo, na katero pa smo povabili naše najbolj zveste gledalce, tiste z rednimi članarinami. Ogled naših vsebin ni bil na voljo vsem očem. Za ogled si moral pridobiti članstvo in plačati članarino. Število članov je bilo omejeno in ravno zato, se je pred našimi virtualnimi vrati trla množica radovednih pogledov.

»Tole je bilo vrhunsko, fanta« je rekel Ojon, mi pomežiknil in dodal »Nash, dobro si opravil, če ne bi vedel, nikoli ne bi uganil, da je bilo prvič«. V garderobnih prostorih sem pogledal na uro in zaklel »fak, pol osem je že«.  Nase sem navlekel oblačila in pograbil svojo torbo. »Prideš jutri v pisarno?« je vprašal Ojon. »Ja, itak, naročila imam za narediti in dve novi pogodbi« sem odgovoril in Ojon je samo pokimal. Zadnji dve leti sem bil v studiu več kot le igralec. Skrbel sem za vse kadrovske zadeve, pogodbe in podobno. Za Ojona je vse skupaj postalo preveč, ko se je razšel s fantom, ki mu je do takrat pomagal s papirji. Bil sem tudi drugi, ki je videl nove igralce, preden sva jih z Alejem predstavila še Ojonu. Skrbel sem za naročila, člane in članarino ter vsebino oglaševanja.

Pripeljal sem se na dvorišče svoje hiše na obrobju mesta. To mesto je bilo moje najljubše mesto na svetu, pa sem videl že veliko mest. Bilo je mesto na obali, morje in sonce sta bila moja motivacija za življenje. In hribi, ki pa jih je bilo na vzhodni strani mesta ravno dovolj za pohode in  daljše sprehode. Parkiral sem pod nadstrešek poleg dveh že parkiranih avtomobilov in izstopil. Odklenil sem vhodna vrata in takoj zavohal vonj po hrani. Mimo kopalnice in dveh sob sem prišel do velike dnevne sobe na desni. »Zdravo Anet, boš jedel juho po babičinim receptu?« me je iz kuhinje vprašal Lewis. Zadovoljno sem zagodel in ga pozdravil s poljubom na lice. Lewis je bil moj sodelavec iz studia. V naše mesto se je preselil iz drugega konca države. V hiši sem imel še eno prosto sobo, pa sem mu ponudil dom. »Rešil si me« sem rekel in pograbil skledo goste zelenjavne juhe. »Spet nisi jedel od včeraj« je komentiral zaskrbljeno.

Napotil sem se proti stopnicam, ki so vodile v moj predel hiše, ko sem stopil na kunčji kakec. »Noa! Tonic je zopet kakal pred stopnicami« sem zavpil in moja sestra je takoj pokukala iz svoje sobe. »Ups« je rekla in v rokah že držala čistilni robec. »Še velja za nedeljo za pohod?« je vprašala. »Ja, seveda, sedaj pa letim pod tuš« sem odgovoril. Skledo z juho sem odložil na mizo in prižgal prenosnik. Potem sem se slekel do golega in pojedel juho, ki se je ravno prav ohladila. Skočil sem pod tuš, v zgornjem nadstropju sem imel poleg sobe s teraso tudi svojo kopalnico. Obrisal sem se, si umil zobe in si oblekel spodnji del pižame. Sedel sem pred računalnik in posnel objavo za svoje sledilce. »Pozdravljeni srčki, tukaj vaš Anet Misthios. Kot sem obljubil, se vam danes javljam v živo. Danes je za mano pester dan. Ravnokar sem se vrnil iz studia, snemal sem z novim igralcem, ki pa vam ga bomo predstavili v jutrišnjem videoblogu. Pojedel sem najboljšo zelenjavno juho, ki jo je skuhal moj novi sostanovalec in takoj, ko sem prišel domov sem stopil na Tonicov iztrebek. Kot že cel teden je tudi danes kakal pred stopnicami. Za vas imam še eno novico, danes bom objavil še dva plesna video posnetka na družbenem omrežju. Upam, da preživljate lep petkov večer. Čao«. 

 

Bila je sobota zjutraj in v pisarni sem bil med prvimi. Uredil sem vse kar sem moral in si šele takrat privoščil kavico v kuhinji. »Hej Anet, kako je bilo včeraj z Nashem?« je vprašal soigralec Joey. »Ozko« sem šepnil in oba sva se zasmejala. »A jaz pa nisem več dovolj ozek zate?« je potem izzival in jaz sem ga udaril po polni ritnici. »Snemaš danes?« sem preveril. »Ja, z Deanom« je odgovoril. Tudi Dean je bil eden takih kot jaz, ki je večino scenarijev igral aktivno vlogo, zato sam z njim nisem imel scene. Nikoli nisem zares vprašal zakaj je pri njemu tako, pri meni pa je bil to edini pogoj, ki sem ga imel. Moja pasivna stran je spadala v moje zasebno življenje in le tisti, ki je bil del mojega zasebnega življenja je bil deležen igrivosti moje ritke.

Na poti iz studia sem pojedel tunin sendvič, ki sem si ga kupil v kantini in se napotil proti svoji drugi službi, ki pa je bila prav tako nekaj kar sem počel z veseljem. Na eni najbolj obleganih plaž v mestu sem bil del ekipe reševalcev iz vode. In moja je bila sobotna popoldanska izmena.

»Gremo na pijačo?« je vprašal Kai po koncu izmene. Kai je bil prav tako moj sodelavec in sostanovalec. Pri meni je živel že več kot leto dni, odkar sta ga starša vrgla na cesto, ko se je razkril, da je gej. »Lahko, ampak samo na eno, jutri zjutraj grem na pohod« sem rekel resno, a so se mi vsi prisotni začeli smejati. V resnici nikoli ni bila zares samo ena.

​

Krem. R.

 

»Oči ali sva se izgubila?« je vprašala Inni, moja trinajstletna hčerka. »Ne« sem odgovoril resno in se ustavil. Pogledal sem levo, desno in naravnost ter zavzdihnil. Inni se je najstniško zahihitala. »Ali se res nisva izgubila?« je vztrajala. »Ne, samo malo morem razmisliti kje točno sva in kam morava iti naprej« sem odgovoril, a sem še komaj ostajal resen. V resnici nisem imel pojma kje sva in v kateri smeri je najin cilj. »Oči, nooo, torej sva se izgubila« je skoraj zavpila in zacepetala z nogami. »Tega nisem rekel« sem vztrajal trmasto. »A bova vprašala tisti par tamle, izgleda kot, da poznata poti tod naokoli« je potem predlagala in s prstom pokazala na moškega in žensko nekje dvesto metrov stran od naju. »Ne, nikogar ne bom spraševal« sem odgovoril in zopet pogledal levo in desno. Par se nama je počasi približal, morala sta biti stara nekaj čez dvajset. Na sebi sta imela poletna oblačila in na koščkih kože sem videl pot. Morala sta se že vračati s pohoda. Ženska je odpila požirek vode. Moški pa naju je pogledal in rekel »izgledata izgubljena, vama lahko kako pomagam?«. Sam sem samo zagodel, moje srce pa je ponorelo, ko je svoje zelene oči več kot očitno sprehodil po mojem razvitem telesu. Tudi sam je bil ravno prav razvit, nižji od mene in neizmerno privlačen. Pritegnila me je njegova frizura, imel je rjave lase, ki pa so bili zviti v figo na vrhu glave. Neobičajna frizura za moškega, ki pa mu je zelo pristajala, ker mi je deloval drugačen. »Ja, prosim. Oči noče priznati, da sva se izgubila« je direktno rekla Inni. Moški se je zasmejal »moški pač, redkokateri vpraša za smer, zato je prav, da si pogumna in jim pri tem pomagaš« je komentiral in več kot očitno namignil še na kaj več kot samo smer pohoda ali vožnje. Ženska, ki je stala ob njem ga je ruknila pod rebra. Šele takrat sem opazil, da imata enake oči. Morda pa le nista par, ampak brat in sestra sem si mislil. Inni se je zahihitala in zardela v obraz. »Imaš telefon? Veliko hodita tu?« je potem vprašal moški in iz žepa potegnil svoj telefon. Ko se ji je približal sem zavohal njegov opojen parfum. »Poglej… obstaja aplikacija za naše mesto, vse pohodne in sprehajalne poti, težavnost, kilometri vse… lahko si jo naložiš, brezplačna je, pa še kaže ti pot« je pojasnil in Inni pokazal aplikacijo na svojem telefonu. »Takoj si jo naložim« je rekla in me pogledala, ko sem zopet zagodel. »Hvala vam, zelo ste prijazni« se je Inni zahvalila kulturno in takrat sem se zahvalil še sam. »Ni problema, veliko hodim tod naokoli, kaj pa veš morda bom pa tudi sam kdaj potreboval pomoč« je rekel moški in ženska ob njem se je glasno nasmejala. »Ja, pri odpiranju zadrge« je rekla skozi zobe. Hvala bogu, da je bila Inni zatopljena v svoj telefon. »Kako prosim?« sem vprašal resno. »Nič, nič« je hitro odgovoril moški in žensko ob sebi za roko potegnil v drugo smer od naju. »Nasvidenje« je zavpil, ves zardel v obraz. Nič mi ni bilo jasno, zato sem se samo zarežal in Inni vprašal v katero smer naju vodi pot prikazana na ekranu telefona.

Čez dobrih petnajst minut hoje je Inni brezskrbno rekla, »je bil kar simpatičen tale moški«.  »Hmm, ni bil malo prestar zate« sem komentiral očetovsko. »Pa ne, nooo… ne zame… zate« je potem pojasnila in meni je v trenutku postalo vroče. »Hmm« sem zagodel. »Ja, no, a ti ni bil simpatičen?« je vztrajala. »Ja, bil je kar ok« sem se zlagal. »Samo ok? Super vroč je in požiral te je z očmi, glede na to, da si kriminalist, včasih res ne opaziš več kot očitnih namigov« je rekla pametno in zavila z očmi. Bog, kako hitro je zrastla, postajala je prava najstnica in zavedal sem se, da bom moral vsak čas stran od nje preganjati snubce, ki bodo želeli kaj več kot samo nedolžen poljub.

Inni je živela s svojo mami, mojo bivšo ženo Briano v glavnem mestu države. Tam je bilo življenje drugačno, bolj živahno, bolj hitro. Pred pol leta sem se zaradi službe preselil sem, v mesto ob obali in Inni je rada prihajala k meni, čeprav sva včasih komaj našla skupni prost vikend. Bila je zelo nadarjena in ukvarjala se je z veliko hobiji, moja služba pa je od mene zahtevala vso pozornost in zelo veliko časa.

 

Za sabo sem zaklenil vhodna vrata in sedel na svoj črno mat motor Ducati Panigale V4, ki je bil parkiran pred vhodom. Zapeljal sem se po širokem zidanem pomolu, ki je bil edini dostop do hišic na vodi. Moja je bila zadnja in nakup te hišice je bila ena boljših odločitev v mojem življenju. Bila je ravno dovolj velika zame in hkrati dovolj majhna, da se nisem rabil ukvarjati z zapolnitvijo velikih prostorov, z izbiro enormne sedežne ali velike jedilne mize.

Zapeljal sem rahlo na desno na stransko cesto vzdolž obale, ki je vodila do glavne ceste. Na drugem semaforju sem moral počakati pri rdeči luči, na voznem pasu ob sebi sem opazil svetleč avtomobil v moderni mint barvi.  Takoj sem prepoznal avtomobil, bil je znani električni model Porsche Taycan 4S. Bil je vrhunski avto, a je bila njegova barva nekako posebna, morda rahlo vpadljiva. Nisem mogel, da ne bi pokukal za volan in preveril, če ga vozi kakšna ženska. A me je videno presenetilo bolj kot sem si mislil. Za volanom je sedel moški, ki sem ga prejšnji dan srečal na pohodu v hribih na vzhodnem delu mesta. Prepeval si je pesem in zraven rahlo pozibaval z glavo. Ko sem bolje pomislil mu je tak avtomobil v resnici kar pristajal. Kot da bi čutil moj pogled je glavo rahlo obrnil na stran in se zazrl naravnost v moje oči. Zaradi čelade nikakor ni mogel vedeti kdo sem, sem si mislil. Pogled sem takoj umaknil, a nikakor nisem mogel ignorirati ali pomiriti norenja svojega srca. V dobrih petih minutah sem se pripeljal pred veliko policijsko stavbo v kateri sem delal. Šele, ko sem ugasnil motor in snel čelado sem se zavedal, da sploh ne vem kako sem se pripeljal do tja. Moje misli so ostale tam na semaforju sredi glavne ulice, na privlačnem obrazu popolnega neznanca.

 

S selitvijo v novo mesto sem dobil tudi novo partnerko. Kriminalistka Evia je bila skoraj moja sorodna duša. Če le ne bi oba igrala za ekipi istega spola. Bila je poročena lezbijka in jaz ločen biseksualec v iskanju samega sebe.

»Pridi, greva na teren, direktor mi je dal nalog za hišno preiskavo« je rekla Evia, ko je vstopila v najino pisarno. Takoj sem vstal, svoj telefon pospravil v žep in šel za njo. Sedel sem v najino službeno vozilo Mercesed G 550 SUV v metalik mocha črni barvi, ki je imelo vgrajeno dodatno opremo in specialna tehnična sredstva, Evia pa je sedla na sopotnikov sedež. Večino dni sem vozil jaz, to je bil nekakšen najin tihi dogovor. »Pojdi tu« je rekla in zavil sem na obvoznico proti južni strani mesta. Tukaj nisem bil velikokrat, zato teh krajev še nisem poznal tako dobro. Evia pa je mesto poznala do potankosti, tu je živela že sedem let. Ko sva zavila nazaj na lokalno cesto in se vozila nekaj časa mi je v oči padla posebna hiša z modro fasado. »Modra fasada« sem komentiral na glas, brez da bi vedel zakaj točno. Evia se je nasmejala »ja, modra hiša ji pravimo, je kar razvpita… vsaj enkrat na mesec imajo zabavo in sosedi jih vedno znova prijavijo zaradi glasne glasbe«. »Kdo pa živi notri?« sem bil radoveden, Evia pa je skomignila »ne vem«.

​