INDIGO MANDARINA

​

Število strani: 198

Stanje: KONČANA

​

​

PROLOG... nekdaj... nekje...

 

Bil je še edini živi potomec prvotnih. Najstarejši svoje vrste in lahko bi bil tudi najmočnejši. Knjige in prerokbe so ga dolgo napovedovale, o njem so govorili predniki. Nesmrtni vladar, katerega naziv je bil Dominus. In ko se je končno rodil so vsi čakali da odraste, da razvije svojo polno moč. Da bi jih varoval, da bi jih vodil in ščitil. Čakali na njegovo dominanco, na njegovo moč. Čakali, da bi jih usmeril, da bi jim povedal kaj je prav in kaj ne. Tako dolgo so sanjali o njem, da ga niso samo hoteli, ampak so ga rabili.

Leta so minevala in ko je bil zrel za svoj prestol, da bi jih odvrnil od vojne z drugimi nadnaravnimi bitji, da bi med svojo vrsto prinesel mir in spokojnost, se je usoda poigrala z njim. Izgubil je svoj napoj… kakšen kreten moraš biti, da izgubiš svoj napoj.

Načakani so obupali, izgubili upanje vanj, upanje v življenje in v dobro. Kasneje se je ugotovilo, da so mu napoj ukradli. To je bilo logično.  Nekdo ni hotel imeti Dominusa, nekoga, ki bi ga moral poslušati, ker je bilo tako zapisano. Ali pa so bili krivi strelci, da bi preprečili razmnoževanje tako mogočnega bitja, edinega čistokrvnega potomca.

Brez napoja pa je bil… samotar. Vsi so vedeli kdo je, a ga nihče ni hotel zares poznati. Nikoli ni bilo videno kako zelo močan je in nihče ni vedel kdaj lahko izbruhne. Tudi kot samotar je lahko vplival na žive, a tega ni vedel. Vedno so ga čutili kot nekaj mogočnega in večjega od njih in naučili so se živeti s tem občutkom. Trepetali so ob njegovi bližini in naredili vse kar si je zaželel, tudi če tega ni resno mislil.  

»Jaz, Veres Spirit Prvotni te razglašam za samotarja zaradi izgube oziroma kraje napoja. Odreši te lahko le, če najdeš napoj oziroma, če je napoj sam našel tvojo sorodno dušo« je uradno razglasil mrtvi prednik, ki je kot duh bdel nad vsem nadnaravnim. 

 

Čez stoletja, ki so minila so Načakani skoraj izumrli, ostala so le nadnaravna bitja bel'aje smrt in bled spomin na Dominusa, ki je bil le še mit o katerem so pripovedovali potomcem.

 

​

E. INDIGO

 

Prepoznal sem ta dom, to posestvo Gospodarja Legranda. Takoj sem vedel, da je zopet prišel tisti čas. Čas za menjavo, spremembo. Čas, ki me je najbolj plašil. Nikoli nisi vedel ali bo naslednji trenutek tvoje življenje še slabše, če je sploh lahko bilo še slabše od trenutkov, ki si jih preživel zadnje mesece. To da sem preživel pa je verjetno pomenilo, da obstaja kaj še hujšega.

Povsod je bilo veliko hrane, cel dan je bila v izobilju. Premalo časa je bilo, da bi kdo od nas postal zavaljen, a ravno dovolj, da smo se poredili nazaj na normalno telesno težo.

To je bilo edinih nekaj dni, ko naše telo ni bilo igrača, ki bi si jo podajali ali pa posest, ki bi si jo nekdo lastil. To je bilo verjetno edinih nekaj dni brez seksa.

Nesvobodni običajno nismo veliko govorili, ker nam to ni bilo dovoljeno in ker je bilo naše mnenje nepomembno. Na tem nekako nevtralnem območju pa se je marsikdo razgovoril. Včasih nas je bilo na kupu tudi okoli petdeset. Tako smo dobili različne informacije, si izmenjali novosti in trače. Tu si izvedel za kakšen napotek in namig kako ravnati s katerim Gospodarjem. A je bilo vse le slepo ugibanje, včasih nismo poznali imen svojih Gospodarjev, opisali smo si jih po videzu.

Okoli nas so skakljali modni stilisti in krojači, da so nas oblekli čim bolj privlačno, čeprav so oblačila ostala na nas največ nekaj minut.

Lahko smo se kopali in temeljito umili. Profesionalno so nam odstranili vse odvečne dlake, nam uredili nohte frizure in obrvi. Negovali so nas, nam privoščili masažo in obilo spanja.

A je bilo vse skupaj le igra, iluzija. Le začetnik bi verjel, da bo boljše, da bo tokrat drugače. Sam nisem bil več začetnik. V peklu brez izhoda, polnem lažnih obljub in zaigranih odnosov sem živel že več let. V peklu kjer je bila fizična bolečina malo proti tisti psihični bolečini, ki te je razjedala od znotraj. Bolečini zaradi katere si bil vsak dan manj človeški, manj priseben.

V peklu iz katerega je bila edina možnost izhoda smrt. Ali pa pobeg, ti pa so bili verjetno redkejši kot tisti iz strogo varovanih zaporov.

 

S pudrom so mi zakrili nezaceljene rane in modrice. Oblekli so me v obleko, ki so jo izbrali zame. Brez možnosti in besed sem pristal na ogled celotni dvorani hudobnih in pohotnih mož, katerih edini cilj je bil izbrati novo igračo.

Kdo bi si mislil, da se po nekaj letih še vedno nisem navadil na goloto. Po tem, ko me je videlo in imelo brutalno veliko mož. To sem pri tem nevtralnem obdobju najbolj sovražil. Morda ravno zato, ker sem vedel, da trenutno ne pripadam nikomur in me lahko kupi kdorkoli.

Biti lastnina ni bilo vedno slabo. Ko sem imel Gospodarja, sem se počutil bolj varnega. Ker sem bil njegov, sem vedel, da bom samo njegov razen, če bo to izrecno dovolil komu. Gospodarji so bili zelo posesivni in svojo lastnino so skrbno priklenili nase. To mi je dopuščalo, da sem se lahko navadil njegovih navad, da sem bil pripravljen, da sem predvidel njegov korak in bil zato manj prizadet. Če si bil skrben, pozoren in ubogljiv si jo odnesel najbolje. Čeprav včasih tudi ubogljivost in popolna podrejenost ni pomagala. Včasih je kdo izgubil kontrolo, preveč popil, vzel prevelik odmerek ali pa ga je razjezilo kaj drugega in je na podrejeno lastnino stresel vso odvečno sranje.

Sedel sem v osnovnem podrejenem položaju z nogami spodvihanimi pod rit in rokama položenima na stegna. Na svojih ramenih sem čutil poznane roke Gospodarja Legranda. Bilo me je bolj strah kot običajno, mogoče zato ker sem vedel, da sta nekje v publiki dva Gospodarja, ki me še nista imela, dva ki sta me čakala. Nikoli ju nisem videl, a so govorice prišle tudi do mene. Drugi Nesvobodni, ki so že bili pri njima, nazaj niso prišli več enaki. Njuno gospodarjenje je bilo eno najstrožjih in najbolj sadističnih.

V dvorani je zavladala tišina. Dobro poznan zvonček je naznanil pričetek dražbe. Gospodar Legrand je naznanil mojo izklicno ceno, »sto tisoč« je rekel odločno in mirno. S svojo veliko roko je segel skozi moje daljše rjave lase in moj obraz potegnil k višku da je prisotnim pokazal moje poteze. Oči sem imel prekrite s prevezo, zato nisem videl njihovega odziva. Odpel je nekaj gumbov na moji tesni majici z dolgimi rokavi, da je razkril goloto mojega vratu. Le teh nekaj dni sem bil brez nakita, brez ovratnice. Kot vedno je z roko objel moj vrat, pobožal prazno gladko kožo. S tem dejanjem je vse prisotne vabil naj me označijo, naj me kupijo. Slišal sem nekaj šepetov v dvorani, nekaj opolzkih komentarjev. Srce mi je bilo kot zmešano in dlani so se mi potile. »Sto dvajset tisoč« je ponudil nekdo v dvorani. Gospodar Legrand je razkril moj trebušček in potem slekel mojo majico. Podrgnil je moji bradavički in me obrnil na stran, da bi vsem pokazal kako izbočena je moja zadnjica. Ko je z rokama segel proti pasu mojih tesnih kavbojk ga je zaustavil močan glas. »Milijon« je odločno ponudil glas, ki je v meni prebudil radovednost. Takrat sem si želel, da bi ga lahko videl. Gospodar Legrand je imel rad Nesvobodne, a je imel še bolj rad denar. V trenutku je sprejel ponudbo in na ves glas naznanil, »Nesvobodni Indigo je od tega trenutka last Gospodarja Venoma«. »Venom« sem si ponovil v mislih »Gospodar Venom«.

V dvorani so začeli brenčati, zavistneži so se spraševali, drugi so godrnjali. Nikoli še nisem bil prodan za tako visok znesek. V bistvu sploh ne vem, kdo je bil nazadnje prodan za tako visok znesek. Poleg Gospodarja Legranda sem začutil njegovo prisotnost. Takoj mi je snel prevezo z oči in mi dovolil, da sem pogledal vanj. Njegov obraz je bil skrit za elegantno masko, njegove rjave oči pa so delovale lažne. Njegov dotik je bil vroč in nežen. Okoli vratu mi je nadel tanko diskretno ovratnico, ki je bila najlepša kar sem jih kdaj videl. Popolno se je prilegala mojemu vratu, tako je pred vsemi označil svojo novo lastnino.  Potem se je sklonil k meni in mi šepnil na uho, »dišiš po mandarinah«.

​

​

V. V. SPIRIT

​

Sredi noči so me prebudile grozne sanje. Dvignil sem se v sedeč položaj in komaj umiril svoje divje dihanje. Skoraj nikoli nisem sanjal, ko pa sem je bil to vedno kakšen znak.

Minila sta dva meseca odkar je od mene odšel fant, ki sem ga rešil. Morda je bil čas za novega. S sebe sem slekel potno majico in jo vrgel na tla. Potem sem odprl vrata svoje spalnice in se zagledal v zaprta vrata nasproti. Zavzdihnil sem, soba je pripravljena čakala na novega lastnika. Stopil sem na desno in zavil v kopalnico, ki je stala diagonalno od spalnice. Svoje pregreto telo sem umiril s hladnim tušem. Ko sem se vrnil v posteljo in se zjutraj ponovno zbudil, sem bil odločen.

 

Moja graščina nad mestom je bila že dolga leta moj dom. Dom, ki sem si ga delil s tremi ljudmi, ki so skozi leta postali kot družinski člani. Malo preden je pred leti umrla moja najboljša prijateljica Uresa, me je prosila samo eno stvar. Varovati in vzgojiti njenega sina. Moja takratna gospodinja Kina je predlagala, da bi postala njegova varuška, ker sama ni mogla imeti otrok. Tako je v hišo prišel Loras, prevzel je vsa Kinina opravila in se zaljubil vanjo ter v njenega moža Gila. Morda mi je bila zaljubljena trojica na začetku rahlo nenavadna reč. Ves čas sem previdno čakal, kateri bo tisti tretji, ki bo izvisel. A sem kmalu uvidel njihovo nenavadno ujemanje, bili so popolni trije kosi sestavljanke. In jaz jim nisem sodil, ker so tudi oni sprejemali mene.

 

»Greš po novega?« je vprašal Gil, ko sem mu povedal za smer. Običajno sem vedno vozil sam, ob takih priložnostih pa bi preveč izstopal, če me ne bi pripeljal voznik. Izstopati pa nikoli nisem maral. Pokimal sem in sedel na zadnje sedeže črnega Lamborgini Uros. Ta je bil od osebja, sam sem vozil rumenega, toliko o ne izstopanju.

Po parih urah vožnje se je avtomobil ustavil. Gil me je pogledal v vzvratnem ogledalu in me skušal pomiriti s pogledom.  Njegov utrip srca je bil vedno miren, ne glede na okoliščine. Včasih sem se skušal osredotočiti nanj, da sem se zbral. Tisti dan pa sem bil nenavadno nervozen. Preden sem izstopil iz avtomobila sem šepnil redko uporabljen urok  »v masko me ovij, moj obraz prekrij«.

Tudi obleka ni bila moja najljubša izbira, a je bila tisti večer nuja. Tom Ford - popolnoma črna in elegantna, s svilenim robom in črno klasično Prada srajco, čez pa črn Polo Ralph Lauren plašč.

Rdeča preproga je vodila v prirejeno dvorano v kateri so na vsakega od nas čakali z imenom označeni črni usnjeni fotelji. Vse se je odvijalo počasi in elegantno, vsi prisotni so s svojo pojavo želeli pokazati svoj status, pokazati svojo moč. Vedno isti začetni pozdrav, iste besede, za vsakega, ki je prvič prisoten na dražbi. »Ko jih najdemo rabijo našo pomoč, običajno so zlomljeni, zanemarjeni, zapostavljeni. Vzamemo jih k sebi, v zameno pa hočemo samo eno stvar - poslušnost, popolno podreditev in uklonitev v vsakem primeru. To je edina zahteva. Na začetku se upirajo, a kmalu spoznajo resnico, njihova resnična narava je - služiti, biti želen, iskan, biti uporabljen[1]« je pojasnil vodilni Gospodar Legrand.

Medtem ko je potekala dražba za prvega Nesvobodnega, ki je prišel na oder, sem si dovolil, da so moje misli odplavale stran. Že takoj, ko sem ga zagledal sem čutil, da ni zame. Skušal sem se spomniti kako sem izvedel za Nesvobodne, zakaj sem rešil prvega in kako mu je bilo ime. Zvonček je naznanil začetek nove dražbe. Poravnal sem se in ujel vonj, ki me je v trenutku zdrznil. Postajal je vedno bolj intenziven in vedno bolj se mi je mešalo. Na vsak način sem želel izvedeti od kod prihaja in kdo je lastnik te omamne dišave. Globoko sem vdihnil in zaprl oči, da bi skušal najti izvor vonja. Nekaj me je vleklo, nekaj mi je govorilo kako pomemben je ta vonj. Legrand je na oder pripeljal tretjega Nesvobodnega in takoj sem ugotovil komu pripada vonj. Moje srce je ponorelo in zaradi živalske sile sem skoraj odlomil naslonjalo za roko. Ogledal sem si ga, poslušal nemirno bitje njegovega srca, čutil njegovo prestrašeno dušo, vohal mandarine.

Njegovo telo je bilo drobno, a je delovalo žilavo. In njegove obline so bile ravno pravih oblik. Vsak Legrandov dotik in prijem je v meni povzročil grozno pekoč občutek, ki ga nisem občutil še nikoli. Kaj za vraga se je dogajalo in kdo je bil ta fant. Ko je razgalil njegov zgornji del telesa, sem začutil pohotne poglede, ki so se sprehodili po njem. Čutil pa sem tudi fantov neverjetni sram. Kdo bi si mislil, da se kljub vsemu kar so doživeli še vedno niso navadili na razkazovanje svojega telesa. Legrand je z roko zdrsel navzdol po napetem trebuščku in prijel za rob tesnih kavbojk. Vedel sem kaj je bil njegov namen in to me je zelo razjezilo. Vse kar sem imel tisti trenutek v glavi je, da preprečim vsako nadaljnje razkrivanje popolnega fantovega telesa. V meni se je prebudilo bitje bel'aje smrt in zahtevalo takojšnje ukrepanje. Moral sem ga rešiti, ne glede na ceno in posledice. Moral sem si zagotoviti njegovo pozornost. »Milijon« sem samozavestno zahteval. Legrandove oči so se zasvetile, s tem je potrdil svoje strinjanje. Počasi sem vstal in stopil proti odru. Legrand je naznanil Indigovo pripadnost meni. Bolj kot sem se približeval, bolj omamen je bil vonj. V glavi mi je zazvonil stavek iz starodavne knjige z naslovom Napoved »najlepši vonj, ki ga boš srečal, bo obljuba o novem začetku«.

Segel sem v žep in se dotaknil ovratnice, ki sem jo imel za Nesvobodne. »Naj bo popolna zanj« sem šepnil tiho in dovolil da jo je magija prilagodila po svoje. Snel sem prevezo z njegovih kraljevo modrih oči in dovolil, da me je pogledal. Njegove oči so se zaiskrile, a je bil razočaran, ko je videl moj obraz v maski. Maske niso bile nujne, so bile pa pogoste. Kot precej poznana osebnost, si nisem smel privoščiti drame.

Nežno sem se dotaknil njegovega vratu in ga pred vsemi označil z ovratnico. Magija me je vedno znova presenetila, tokrat je za Nesvobodnega izbrala najlepši kos nakita do sedaj. Tanko svetlečo ovratnico iz belega zlata z živo roza diamantom, barvo mojega življenja.

Podal sem mu roko in ob njegovem dotiku je žival v meni zapredla. Ob izhodu sem dobil črno mapo z njegovimi dokumenti. Ko sem se ustavil, se je ustavil tudi on. »Kje imaš plašč?« sem mirno vprašal. Ob mojem vprašanju je njegovo srce ponorelo. Nekaj je zajecljal in potem tiho odgovoril »nimam ga«. Vedno znova sem pozabil kako malo svobode, pravic in življenjskih potrebščin so imeli Nesvobodni in to me je jezilo. Zarenčal sem in fant me je pogledal. V trenutku sem si slekel plašč in ga položil na njegove rame. Svoji roki je počasi potisnil v rokava in si plašč ovil okoli telesa. Objel sem ga preko ramen in ga vodil do avtomobila, kjer naju je čakal Gil. Odprl sem mu vrata in mu nakazal naj sede, potem sem šel na svojo stran in se mu pridružil. Gilu sem pokimal in razumel je, da je čas za odhod.

Z obraza sem si snel nadležno masko in jo spustil skozi režo odprtega okna. Kljub navidezni mirnosti, tišini in izkušnjam, fant ni bil čisto nič umirjen. Njegovo srce je divjalo, kri v žilah je vrela. Zavzdihnil sem in odprl črno mapo. Gledal je proti oknu in ves čas nervozno stresal desno nogo. »Indigo« sem ga poklical. Hotel sem vzpostaviti stik z njim, pred nama je bila dolga vožnja. Ob omembi svojega imena je zmrznil. Zavohal sem kri, zaradi nervoze si je nohte na roki zakopal preveč močno v dlan. Morda mu ta naziv ni bil všeč, sem pomislil. Poskusil sem ponovno »Eluvian« sem rekel nežno in ga poklical po njegovem imenu. Trznil je, počasi premaknil glavo proti meni in me pogledal. V njegovih očeh sem videl droben košček upanja. Nasmehnil sem se mu in tiho izrekel »zaspati dovoli si«.  Njegove oči so se v trenutku začele zapirati. Telo se je sprostilo in se naslonilo na mojo ramo. »Grej ga« sem ponovno šepnil urok in njegovo telo se je ovilo v mehko debelo odejo.

 

[1] boyforsale.com

​