OBJEM TREH

​

Število strani: 295

Stanje: KONČANA

​

​

PROLOG... 

Bil je najtemnejša stvar na ulici tistega sončnega dvaindvajsetega avgusta in ravno zato mi je padel v oči. Pozno poletje se je prelivalo v živahnih barvah. On pa je imel na sebi popolnoma črno majico s kratkimi rokavi in črne oprijete kavbojke, ki pa jih je nosil nizko na bokih. Še njegovi lasje so bili vranje črni. Vprašal sem se, če so temne tudi njegove oči, a jih nisem mogel videti tako na daleč. Edina barvna stvar pri njem je bila modra škatlica cigaret iz katere je ravno vzel eno in si jo prižgal z mavričnim vžigalnikom. Tudi nohte je imel pobarvane na črno, na roki na istem prstu dva enaka prstana. Njegovo telo je bilo zelo postavno, a je bilo povsem brez energije. Njegov obraz je bil videti utrujen in nenaspan. Njegove oči zabuhle in ustnice razdražene. Na členkih njegove leve roke so bile zasušene hraste in na podlakti desne roke je imel veliko le napol zaceljeno ureznino. Očitno je bilo, da ni bil tip s katerim, bi se bilo dobro zaplesti. A je bil vseeno nadpovprečno lep in skrivnostno seksi.

 

​

​

Čez 46 dni…

 

Pascal Bazil

 

Vsakič, ko obiščem dva grobova, ki sta si po krutem naključju preveč blizu, se vprašam isto vprašanje. Zakaj bi še živel, če umre vsak, ki ga ljubim. Zakaj za vraga bi še vztrajal, če pa izgubim vse, kar si želim imeti v svojem objemu. Zaradi babičine hiše, ki je pristala na mojih ramenih, ker je mami umrla. Zaradi stroškov, ki jih moram plačevati povsem sam. Zaradi dolga, ki ga imam zaradi pogreba. Pogreba na katerem smo bili štirje ljudje. Zaradi brata, ki je v zaporu. Ali zaradi očeta, ki ga nisem videl že osem let in je prav tako v zaporu. Zakaj?

Zazvonil mi je telefon, takoj sem prepoznal znano fotografijo na ekranu. »Imaš čas, lahko prideš v delavnico ali si zaseden?« me je vprašal stric Vren, mamin starejši brat. »A kdaj ne pridem« sem odgovoril. »Dal ti bom nekaj malega zraven pri plači« je potem dodal. »Ja, tako kot vedno, ko je nujno« sem rekel zadovoljno. »Torej to pomeni, da prideš?« je preveril. »Ja pridem« sem potrdil. Mogoče so bili ravno taki trenutki znak, namig kaj je moje poslanstvo, kaj je tisto, zaradi česar še živim. Bilo je nekaj v čemer sem bil res zelo dober že od malih nog. Namreč bil sem najbolj iskan mehanik v mestu. Mnogi so me vabili v svoje delavnice, v večja mesta, jaz pa sem ostajal zvest stricu. Imel je svojo avtomehanično delavnico v bogatem predelu mesta, v kateri je tudi sam delal, poleg svojega sina Ejvora, mene in še dveh zaposlenih. Teta pa je skrbela za računovodske in promocijske vidike podjetja. Avtomehanična delavnica je bila zelo ugledna in na dobrem glasu.

Ko sem imel težko obdobje mi je stric Vren spregledal marsikaj, vedno me je vzpodbujal in bil tu zame. In ko sem zadnje leto in pol skrbel za bolno mami, mi je dovolil delati po prilagojenem delovnem času, včasih tudi ponoči. Zaupal mi je in delo je bilo vedno opravljeno vrhunsko in pravočasno.

Sam o kakšni selitvi iz našega srednje velikega mesta nikoli nisem zares razmišljal, čeprav so me na to mesto vezale bolj boleče stvari kot karkoli drugega. A si odhoda v resnici nikoli nisem mogel privoščiti, bil sem edina odrasla oseba v družini na kateri so obviseli vsi bremeni.  

 

Doma sem se samo preoblekel in pojedel žemljo od prejšnjega dne s tuno iz konzerve. Ko sem se pripeljal pred delavnico je notri že gorela luč, zunaj pa se je počasi temnilo. Očitno je tudi bratranec Ejvor delal nadure. Bratranca sem imel rad, skupaj sva odraščala, bil je tri leta starejši od mene in bil je edini prijatelj, ki sem ga še imel. Vsaj tu v bližini. Imel sem res dobrega prijatelja Ariela iz srednje šole, ki pa se je odselil, ker je šel študirati v tujino, sedaj sva se slišala samo še kdaj pa kdaj. Čeprav je stric z družino živel v bogatejšem predelu mesta in je Ejvor zato obiskoval boljše šole kot jaz sva se vedno razumela. Ampak nisem pa maral njegove punce Nille. Vedno je nagravžno flirtala z vsemi moškimi, Ejvor pa ji je preprosto vse spregledal, ker jo je ljubil. 

Avtomobil za popravilo, me je že čakal v delavnici. »Verjetno bo menjava zobatega jermena, vodne črpalke in hladilne tekočine« mi je rekel Vren, še preden me je pozdravil. »Niso zamenjali na servisu?« sem preveril. Vren pa je skomignil, »baje takrat ni imel denarja, sedaj pa se mudi ker gre zjutraj na pot« je odgovoril in oba sva spačila obraz. Menjavo zobatega jermena bi se moralo opraviti na določeno  število prevoženih kilometrov, če se zadeva ne odpravi pravočasno pa lahko pride do poškodb v samem srcu motorja. Pri poškodbah motorja pa sežejo stroški popravila v nebo. »Aja pa eden pride še čez dobre pol ure« je potem omenil Vren na odhodu. »Tip je uničil vzmeti, ko je hotel sam menjati žarnico, verjetno bo potrebno zamenjati celoten žaromet« je pojasnil in zapustil delavnico. Z Ejvorjem sva se samo spogledala, povečala glasnost glasbe in delala vsak na svojem avtomobilu naprej.

Ko sem se vrnil domov, je bila ura štiri zjutraj. Tema je bila zame vedno še en pokazatelj odraslosti. Parkiral sem na dvorišču in mimo se je s kolesom ravno pripeljal sosed srednjih let, ki je živel na koncu ulice. Naša ulica se je nahajala na revnem in manj varnem predelu mesta. Znana je bila po kriminalu, drogi, razbitih družinah, revščini in bedi. A so jo tako vdeli le tisti, ki tu niso živeli. V resnici niso imeli pojma. Ni bilo tako hudo, le boriti smo se morali vsak dan, za stvari, ki so bile nekaterim podarjene. A smo tu odrasli in je bilo to za nas nekaj povsem normalnega. Kot je bilo normalno, da so imeli v hiši nasproti moje dan in noč zabave in recimo to, da si kdaj na ulici zaslišal zvok pištole ali videl dilerski pretep. »Baz, če hočeš dodatno zaslužiti lahko v soboto in nedeljo pomagaš na hribu, trgatev imajo, plačilo je noro dobro, ampak se dela cel dan, čez vikend vzamejo tele, ki čez teden delate« je omenil sosed in ponudba mi je bila takoj zanimiva. Sosed trenutno ni imel službe, zato je na trgatvi pomagal že cel teden. Doma je moral nahraniti štiri lačna usta. »Ja, prijavi me, pa te poberem v soboto zjutraj« sem takoj potrdil.

Na hribu nad mestom se je razprostiral nasad vinogradov, ki so bili v lasti družine s francoskimi koreninami. Že več generacij te družine je izdelovalo vrhunska vina pod imenom C.Love, ki so bila znana po celem svetu, naše mesto pa je bilo zato tarča turistov, vinskih navdušencev, gurmanov in medijev. A je bilo zato tudi urejeno, bogato in odprto mesto, mesto, ki je ponujalo veliko možnosti na vseh področjih.  

Že dva tedna sem se pripravljal na to, da bi dokončno pospravil vse mamine stvari. V zgornjem nadstropju hiše sta bili dve sobi. Ena je bila od mojega starejšega brata Kajusa. Ko je pred dvema letoma odšel v zapor zaradi prekupčevanja droge, sem celotno njegovo sobo pregledal in uredil. Stran sem pometal vse kar ni bilo uporabno, njegova oblačila sem prepral in jih pospravil nazaj v omaro, stene sem prepleskal in posteljo oblekel v svežo posteljnino. Potem sem jo pogrnil z belo rjuho, z okenske police vzel edino rožo, ki smo jo imeli v hiši in sobo zaklenil za sabo. Takrat sem se v sebi odločil in si v zvezek zapisal pod kakšnimi pogoji, se bo lahko vrnil vanjo.

Druga soba je bila včasih moja, a sem se preselil v pritličje, ko je mami pred dobrim letom dni zbolela. Sedaj so bile v sobi vse očetove stvari in zraven sem imel namen pospraviti še kaj maminega. Oblačila sem podaril, bolniško posteljo in ostale medicinske pripomočke sem vrnil, tja kjer sem si jih izposodi. Imela pa je nekaj osebnih stvari, ki zame niso bile tako pomembne, vedel pa sem, da se jih bo oče spomnil. Seveda, če bo še kdaj prestopil prag te hiše.

Ker sem vedel, da bom zaseden čez vikend, sem si skuhal kavo, pokadil cigareto in se takoj lotil dela. V zgornje nadstropje skoraj nisem več hodil, le kdaj pa kdaj, ko sem prezračil prostora. Moje srce je ponorelo, kot da bi stopil v drugo hišo, v prostor, kjer nisem bil doma. Odklenil sem vrata in zavzdihnil. Potem sem vstopil in na omarico na desni odložil škatlo z maminimi stvarmi. Odprl sem okno in se v pritličje vrnil še po dve škatli. Vrata sob sem zaklepal z razlogom, včasih je prišel kdo k meni, včasih smo imeli kakšno druženje. Sobe pa so bile polne preveč intimnih stvari, da bi jih delil s komerkoli. O svoji družini nisem rad govoril, čeprav so jo poznali vsi.

Ko sem pospravil kar sem mislil, sem skočil pod tuš in se vrgel na posteljo. Svojo sobo sem imel rad, bila je ravno prav velika, urejena in minimalistično opremljena. Zagledal sem se v uokvirjeno fotografijo, ki sem jo imel na polički. V srcu me je stisnilo, vedel sem, da bom moral vsak čas zraven postaviti še eno fotografijo. Za trenutek sem zaprl oči in zaspal za tri ure.

 

»Kako je bilo včeraj na sestanku?« me je vprašal Ejvor. Vedno je preverjal, če jih še obiskujem. »Dobro, nič novega« sem odgovoril iskreno. »Aja, jutri in v nedeljo me ne bo v delavnico, grem pomagat na hrib. Če bo kaj nujnega mi javi bom uredil ponoči« sem omenil. »Saj veš, da moraš kdaj pa kdaj tudi spati a ne?« je zaskrbljeno komentiral Ejvor, pa sem le pokimal. »Saj ti ne gre tako slabo z denarjem, da bi se moral tako gnati« je potem dodal. »Veš, da imam še dolg in da sovražim to. Poleg tega moram varčevati, moram si zagotoviti izhod, če se vrneta in…« sem skušal pojasniti. »Baz hiša je tvoja, samo tvoja. Kajus se ji je odrekel in tvoj oče, nima nobene pravice do te hiše, bila je babičina« me je opomnil. »Ja odrekel se ji je na silo, ker ga je mama rotila. In oče… bo hotel priti nazaj. Če ne bosta upoštevala mojih pravil potem… bom vse skupaj poslal v tri krasne. Zato rabim denar, ker je to moja varnost« sem odgovoril in Ejvor me je razumel. Ni bilo prvič, da sva se pogovarjala o tem. »Nikoli se mi ni zdelo pravično, premlad si za vso to sranje« je potem dodal, bolj sam pri sebi.

 

V petek zvečer sem se res spravil prej v posteljo, da bi se naspal, da bi se pripravil na naporen vikend. Pred spanjem sem si dvakrat zavrtel svojo najljubšo pesem The Reason skupine Hoobastank. Vedno me je opomnila kako kruto je lahko življenje, vedno me je spomnila nanj. A me je hkrati motivirala, da sem vsak dan boljši, bolj dober, bolj pozitiven. Zaradi te pesmi sem imel upanje, da bom enkrat našel razlog, za svoj  trud, našel srečen konec. Ker sem hotel biti boljši za nekoga, ker sem se hotel znebiti krika v sebi, ki sem ga slišal samo jaz.

​

Marcelin Clovis

 

Že od malih nog sem imel rad poletja, ker je takoj za tem sledila jesen in s tem najbolj pomemben čas na naši posesti. Trgatev. Čas na katerega smo se v hiši vedno pripravljali vsaj dva tedna. Čas, ko so povsod mrgoleli delavci in vedno je bila večina izmed njih moških. Čas, ko sem imel največ svobode, ker starša nista imela časa zame. Čas, ki sem ga vedno izkoristil, da sem se potikal med trtami, fotografiral prizore in oči pasel na napol golih in prepotenih moških. Ravno zaradi trgatev sem ugotovil, kako zelo mi paše pogled na moške. Šele ko sem bil najstnik, pa sem vedel kaj točno to pomeni.

Najraje sem imel vikend, ko se je pobirala posebna vrsta grozdja. Zelo pomembno je bilo, da se pobere čim hitreje, zato je oče najel zelo veliko ljudi. Oče je vso vinogradništvo in podjetje jemal še bolj resno kot njegov oče, ali njegov dedek. Plačal jim je zelo dobro, a je bilo delo res naporno. Stran od trt so šli samo takrat, ko so šli na vece, drugače pa so ves čas preživeli ob trtah. Gospodinje so jim nosile pijačo in tudi sendviče so pojedli kar ob trtah, sedeče na tleh. A kljub temu vzdušje nikoli ni bilo negativno, ravno nasprotno, ljudje so bili nasmejani, med seboj so klepetali in se hecali.

Med trtami in delavci sem tudi sam preživel ves dan. Jezdil sem na kobili Bledsoe in jih fotografiral, pod pretvezo, da vse to potrebujemo za promocijo in spletno stran. No saj nekaj najboljših fotografij je res pristalo na spletu.

Spet drugič sem se med trtami sprehodil s psoma. Maminim tribarvnim Pomerancem Filom in svojo Ameriško staffordshirsko terierko Lumi. Fil je bil razvajen in damski, mami je iskala nekaj dragega in zelo redkega pa je naletela na tribarvnega Fila. Tribarvni Pomeranci so bili eni najdražjih in najredkejših pasem na svetu. Lumi pa je bila prava muca, čeprav se jo je marsikdo ustrašil zaradi njenega nevarnega izgleda. Lumi je želela vsakega pozdraviti, Fil pa je lajal na vsakega, ki je roko stegnil k njegovemu puhastemu kožuhu.

Nekatere vrste med trtami so bile ožje, zato se s kobilo nisem rinil vmes. Sem se pa sprehodil mimo s psoma in fotoaparatom. In takrat sem ga zagledal. Obraz, ki sem ga prepoznal in telo, ki me je prevzelo. Takoj sem opazil, da je imel na desni strani reber zanimiv tatu z nekim besedilom, ki ga nisem mogel prebrati. In zopet sem pomislil na njegove oči, takoj sem se spomnil radovednosti, ki me je oblila tistega vročega avgustovskega dne.

Nekdo je ogovoril psa in Fil je zalajal. »Lepa psa« je komentiral eden od delavcev. Pokimal sem, »ja eden je od mame« sem rekel, brez, da bi vedel zakaj. Na sebe sem imel uprte vse oči, nekaj so se zasmejali. »Me zanima kateri ja…« je komentiral eden in več kot očitno je bilo, da je namigoval, na to, da je puhasti Pomeranec moj. Bolj kot sem odraščal, bolj težko sem skrival svojo spolno usmerjenost, z oblačili z hojo ali mimiko. In to tudi ni bil nikoli moj namen. Starša sta vedela zame in me sprejemala, to je bilo vse kar sem potreboval.

Lumi je začutila mojo vznemirjenost in je rahlo zarenčala. Takrat so ostali utihnili, on pa je pogledal vame. Videti je bil jezen, kot da je tudi sam zaznal rahlo homofobijo. A ga to ni ustavilo, da ne bi pogledal naravnost v moje oči in jaz sem bil zadovoljen, ker sem videl, da so njegove nebeško modre.

Ves čas do konca dneva, sem hodil mimo, a si skozi tisto vrsto kjer je bil on nisem upal več. Vsakič, ko sem ga videl le za trenutek je moj trebuh zajel roj metuljev in srce je začelo biti hitreje. Ko sem bil v bližini hiše sem izkoristil trenutek in vsakič spil kaj alkoholnega  za pogum. A se tisti dan nisva srečala več. Zvečer sem si v postelji na ozadje ekrana telefona namestil njegovo fotografijo, na kateri je bil posnet od strani. Na fotografiji je bil seksi kot kakšen profesionalni model, on pa sploh ni vedel, da sem jo posnel.

 

V nedeljo zjutraj sem vstal zelo zgodaj, potem sem pred omaro stal pet minut in razmišljal kaj bi oblekel. Tami naša stalna hišna gospodinja mi je že pripravila zajtrk in ko sem ga pojedel, mi je nalila kavo v skodelico. Oče je sedel nasproti mene in budno opazoval kaj počnem. Čas med prehranjevanjem smo morali vedno najbolje izkoristiti. Najbolj zaželeno je bilo branje. Pred sabo sem res imel odprto tablico, na kateri sem bral biografski roman znanega vinogradnika, ki je ravnokar izšel. A moje misli tisto jutro niso bile zbrane. Izgubile so se nekje med šestintrideseto in dvainštirideseto vrsto grozdja v vinogradu.

Ko je ura odbila sedem zjutraj in so se na posest začeli voziti delavci sem takoj stekel ven, na mesto, kjer sem imel odličen pogled. In ko sem že skoraj obupal, sem ga videl kako je prihajal navzgor po hribu proti poslopju, kjer so se delavci vsako jutro zbrali.

Kasneje sem šel zanalašč mimo njega in veselo ter glasno pozdravil. Tip pa se je le nasmehnil v kotičku ustnic.

 

Iz žepa sem potegnil svoj mobilni telefon in hitro natipkal.  

Jovi, Roš: Mislim, da sem se zaljubil.

Jovi: To rečeš vsako leto, ko imate trgatev… haha

Roš: Jovi ima prav…

Jaz: Ne. Tokrat je drugače.

Roš: Verjetno je prestar zate…

Jovi: …in poročen…

Jaz: Ne, zgleda okoli dvajset…in ne vem… ko ga pogledam se počutim tako…noro…in tako polno

Roš: Ok. Kdo si ti in kje je naš Marcelin?

Jovi: Imaš kakšno fotko?

Jaz: Haha… ne nimam…

 

Trgatev se je tisti dan zaključila okoli pete ure popoldan. Oče jim je postregel z obilno večerjo in vinom, potem je vsakemu razdelil plačilo. Sam sem se potikal naokoli in iskal priložnosti, da bi ga videl. Šel sem mimo garderob, kjer so puščali svoje stvari in pokukal notri. Slišal sem, da se jih je kar nekaj tuširalo. Od celega dneva med trtami so bili potni in umazani. In ravno, ko sem hotel oditi sem ga zagledal in on je videl mene. Prišel je iz kopalniškega dela, povsem gol. Brisačo je držal v roki in ni mu pomagala prikriti kakšnega dela telesa. Obstal je in jaz sem ga požiral z očmi. Ni ga bilo sram in moji pogledi ga niso motili. Moja lica pa so vrela. Njegova postava je bila izklesana, tu in tam kakšna brazgotina, ga je naredila še bolj možatega in njegov tič je bil najlepši kar sem jih kdaj videl. Šele potem so mi v oči padli njegovi nohti na roki, ki so bili tisti dan pobarvani na modro. In to me je neizmerno razveselilo pa sploh nisem vedel zakaj. Zavedal sem se rdečice, ki je oblila moja lica. Bilo me je sram, ker me je ujel kako sem bulil vanj. A ga je moralo vse skupaj tudi malenkost zabavati, videl sem kako se je nasmihal sam pri sebi. »Marcelin« je oče strogo poklical moje ime in to me je predramilo. Trznil sem, se rahlo nasmehnil in stekel ven.

 

Že drugo popoldne zapored sem sedel v sobi za računalnikom in urejal fotografije, ki sem jih posnel na trgatvi. Največ pozornosti sem posvetil točno določenim fotografijam. In točno določenemu obrazu, ki mi ni šel iz glave. Zraven sem poslušal pesmi svojega najljubšega avstralskega pevca Troye Sivana. Troye je bil že leta moj idol. Oboževal sem njegove pesmi in besedila s pomenom, njegove objave, njegov stil oblačenja in dejstvo, da je bil odprto gej. Prepeval sem si eno od njegovih novejših pesmi z naslovom Could cry just thinkin about you. »Lahko bi jokal, če samo pomislim nate, vsako vrstico, ki jo napišem je nekaj o tebi, vsakega tipa, ki ga hočem, zgleda vsaj malo kot ti, vsako knjigo, ki jo preberem, jo preberem le zate«  sem pel in mami je ravno vstopila v mojo sobo. Rabil sem trenutek, da sem jo opazil ona pa me je poznavalsko pogledala in nagnila glavo na stran. »Marcelin, mi imaš kaj za povedati? Si spoznal koga?« je vedela. A sem ji vseeno raje lagal, »ne mami, nisem« sem skušal biti hladen. »Ok, ok ti že veš« je potem rekla, jaz pa sem izkoristil priložnosti, da sem jo vprašal, če lahko grem v petek na eno zabavo. Pokimala je in me poljubila na čelo. Mami je bila pač mami. Vedno sva se dobro razumela in vedno mi je želela le najboljše, čeprav je bila kdaj tudi stroga. A nikoli tako zelo kot oče. Ko sem bil najboljši v šoli, bi moral biti zanj še boljši. In ko sem na pokušini vin vse uganil prav, nisem uganil toliko kot on, ko je bil mojih let. Zanj nikoli nisem bil dovolj dober. Edina stvar, ki pa mi je bila res všeč pri očetu, je bila to, da nikoli ni imel težav s tem, da sem gej. V bistvu je to prej videl kot prednost pri bodočemu enologu. Mogoče sem imel res srečo glede tega. Starša sta mi enkrat okoli junija, meseca ponosa kupila kopalniški set znane znamke, ki je junija okrasila svoje izdelke z mavrico in mi na tak način sporočila, da vesta zame. Takrat smo se pogovorili in to mi je olajšalo osnovnošolska leta.

 

V četrtek sem takoj po pouku odhitel na parkirišče, no vsaj tako se mi je zdelo.  Hišni voznik Lark me je že čakal. Sedel sem v avtomobil on pa me je samo pogledal in že sem vedel, da zamujam več kot običajno. Pustil me je pred največjo fakulteto v mestu, kjer sem se moral udeležiti očetovega predavanja, tako kot vedno, čeprav sem bil star šele sedemnajst let. »Nič ti ne more škoditi, če večkrat slišiš snov« mi je vedno ponavljal oče. Bil je član Mednarodnega someljejskega združenja, bil je zelo znan enolog in ampelograf. Naše vinarstvo C.Love je bilo znano po celem svetu in ravno to je očetu vsakodnevno odpiralo možnosti za raznorazna sodelovanja. Sam sem imel rad vino in tradicijo pridelovanja vina. Enologija me je vedno zanimala in vse tečaje za someljeja sem  že obiskal, a jih nisem mogel narediti uradno, ker nisem bil polnoleten.  Veda ampelografije, temeljito preučevanje sort in njihovo detajlno opisovanje pa je bilo zame malenkost preveč. Ne zato ker zadev ne bi razumel, ampak ker nisem imel interesa. Želel sem se osredotočati še na kaj drugega kar me je tudi zanimalo. Recimo fotografija, oblikovanje in digitalni marketing. A oče o tem ni želel niti slišati.

»Oprosti ker sem bil pozen« sem se mu opravičil po predavanju. »Ti si se pozen rodil« je bilo vse kar mi je rekel in v srcu me je grdo stisnilo.

 

Poznana pesem, ki se je vrtela na zabavah čez celo poletje in smo jo bili vsi mogoče že malo siti, je bila še vedno tista, zaradi katere smo vsi ponoreli in je zabavno druženje ponesla v vrhunec večera. Vase sem zlil že tretji kozarec Tigrovega mleka in Jovi je zavpila »danes si pa divji«. Zarežal sem se in jo potegnil k sebi, da sva plesala z bokom ob bok. Roš pa je komentiral v smehu »od kdaj pa kar cele kozarce zlivaš vase«. »Zlijem si ga naravnost v grlo, moram paziti na svoje organoleptične sposobnost, drugače ne bom dober someljej« sem odgovoril pijano. »Si se spet ruknil s očetom« je takoj vedel Roš, Jovi pa je zapela »kliče se Marcelino, kruh in vino, pravi čudež, Marcelino, je pogumen in zabaven, je prijatelj«.

Noč je bila res divja in iz kluba smo se spravili šele proti jutru. Na poti domov smo se ustavili na hamburgerju v središču mesta, tako kot vsak vikend, ko smo žurali. Z Jovi sva vedno najprej pospremila Roša do doma, ker je živel v središču mesta. Tam sva vzela svoji kolesi, običajno sva ju puščala pri njemu, ko smo šli na kakšno zabavo. Skočila sva vsak na svoje kolo in se odpeljala do doma. Skoraj vedno sva šla domov po najkrajši poti, ki pa je bila tudi najnevarnejša. A je bila tudi živahna in zabavna. Povsod so bili ljudje, tudi, če je bilo ponoči in vedno je bila kje kakšna zabava.

Jovi mi je ravno razlagala neko zgodbico o svojem sosedu in smejal sem se ji na ves glas. Bil sem malenkost bolj pri sebi, a še zdaleč od tega, da bi bil trezen. S kolesi sva se vozila po pločniku in se pogovarjala. Zunaj se je že danilo in mudilo se nama je ker je imela Jovi samo še deset minut časa do zvonjenja očetove budilke. Hitela sva, mene pa je zaneslo. S kolesom sem se zapeljal v veliko korito, ki je bilo postavljeno ob dovozu k neki hiši. V njej je bil posajen cvetoč grmiček. Korito se je prevrglo in oba z Jovi sva se začela smejati moji nerodnosti. Sestopil sem s kolesa in skušal pobrati korito, Jovi pa se je drla naj pohitim, da se ji mudi. Zaslišal sem nek zvok in glas. Ustrašil sem se in skoraj skočil z dvorišča, ko se je iz hiše primajala postava. »Že ok, pusti pri miru« je rekel moški glas. »Oprostite« sem se skušal opravičiti, a me je vmes zaneslo, da sem se komaj ujel na svojem kolesu. Hotel sem se vrniti in mu zopet pomagati, ker mi je bilo res bedno. A me je moški zopet opozoril in Jovi me je opomnila, da se nama res mudi. Šele takrat sem ga zares pogledal in on je pogledal mene. Bil je fant s trgatve, brez dvoma sem ga prepoznal. A je bilo vse tako na hitro, Jovi me je že vlekla za roko in on je hitel pobirati padli grmiček. Šel sem, a sem čez nekaj metrov zopet pogledal nazaj. Mogoče sem bil pijan in povrhu vsega še sanjač po naravi, a sem zagotovo vedel, da se bom še isti dan vrnil nazaj.